Zakaj priteče kri
Film Tekla bo kri (2007) se razprave o financializaciji dotika, kolikor v protagonistih in zgodbi zasledimo obrise nosilcev procesov financializacije ter procesov samih, zlasti neposredneje povezanih z aktualno finančno krizo. In tu že uzremo prvo prepreko, ki jo morajo premagati filmske drame – oziroma jo moramo premagati tisti, ki filmske drame vključujemo v tovrstne razprave –, če naj obveljajo za kolikor toliko tehtno kritiko ali vsaj komentar katerega koli družbenega pojava, ne le tegob poznega kapitalizma. Težišče drame oziroma melodrame je lik ali skupina likov. In če želimo na podlagi partikularnega, dramske zgodbe, utemeljene na nekaj posameznikih, skleniti karkoli o univerzalnem, o družbi, zapleteni v nekakšen proces, se moramo zateči k esencializmu ali pa k analogiji.
Obstaja neka podzvrst drame, ki se tej zagati do neke mere izogne. Lahko ji rečemo »drama kolektiva«. Avtorji takšnih dram z vključitvijo večjega števila nosilnih likov in predstavljanjem širšega nabora njihovih odnosov ustvarijo, recimo, presežnega protagonista. Protagonist postane kolektiv in s tem se znotraj drame prostor za obravnavo družbene dinamike nekoliko razširi. Eden najslovitejših, če ne najslovitejši filmski avtor, ki je snemal tovrstne drame, je bil Robert Altman – in prav Altmanu, umrlemu leta 2006, je režiser Paul Thomas Anderson posvetil film Tekla bo kri.
To pa nikakor ni drama kolektiva. Čeprav prikazuje dogodke, v katere je vpleteno večje število ljudi, predstavlja trdno sidrišče pripovedi naftar Daniel Plainview, ki ga je z vso nežnostjo pnevmatičnega kladiva zaigral Daniel Day Lewis. In če domnevamo, da nam Anderson preko lika in dela svojega protagonista dopoveduje, kaj si misli o kapitalizmu, ali če si hočemo s tem likom in tem delom pomagati pri obravnavi financializacije kot najnovejše faze kapitalizma, potem moramo, kot že rečeno, ubrati eno od dveh miselnih poti. Lahko predpostavimo, da je Plainview (za Andersona) s svojimi osebnostnimi značilnostmi miniatura oziroma esenca kapitalizma, in se vprašamo, ali se s to oceno strinjamo. Naša druga možnost pa je, da preverimo, ali je v teku dogodkov, ki ga Plainview sproži in narekuje, zaslediti odseve tega, kar se, denimo, dandanes dogaja v realnem oziroma finančnem sektorju.
Kako daleč pridemo po slednji poti, če se opremo zgolj na tisto, kar nam Anderson pokaže v svojemu filmu? Pripoved poteka od leta 1898 do leta 1927, postavljena pa je v okvir naftne mrzlice na zahodni obali ZDA. Postopoma se nam odstira razgled na pridobitniško okolje pred nastopom velike depresije leta 1929, torej drama ne vstopi v zgodovinsko obdobje, katerega obdelava bi lahko obrodila še kako plodno kritiko aktualne globalne stiske. In Anderson je film spisal že leta 2006, zato je samoumevno, da s tematiko ni meril na dogodke, ki so začeli prenikati na plano konec leta 2007 ter zares izbruhnili leta 2008. Poleg tega je protagonist zaposlen globoko v realnem sektorju, na področju prilaščanja in izkoriščanja naravnih virov. Edini dokaz, da nekje na obrobju pripovednega prostora obstajajo nekakšne banke, uzremo, ko Plainview proti koncu filma podpiše ček. Pa vendar je v narativ Tekla bo kri vtkana neka vsebinska nit, ki to Andersonovo delo vsaj krhko navezuje na finančno krizo, spočeto z razpočenjem nepremičninskega mehurčka v ZDA.
Med njenimi tisočerimi koreninami je bilo rahljanje kreditnih pogojev pod Clintonovo in kasneje Bushevo administracijo. Nad ameriške sloje (in neposredno zatem še na tiste, ki živijo drugod) s sorazmerno nizkimi prihodki se je leta 2008 začela zgrinjati pošastna stvaritev, ki je pridobila rušilno moč v slabo reguliranem trgovanju s finančnimi derivati, izpeljanimi iz lahko pridobljivih nepremičninskih kreditov. Kreditni krč in njegove pogubne posledice za gospodarstvo, ki so seveda najbolj prizadele najmanj premožne, je med drugim porodilo, dobesedno, prodajanje uresničenja sanj o materialni lastnini. S poblaznelim manipuliranjem tržne vrednosti njihovih kreditov zasanjanci niso imeli dosti opraviti, zato pa jih je še kako dotolkel zlom trga, ko je brezsnovnost omenjene vrednosti dosegla svojo logično izpeljavo. Kajti sanjali niso le oni. Dosti bolj divje so bili zasanjani vodstveni kadri bank, bonitetnih hiš in drugih finančnih institucij, ki so v upih na vse večje donose precenjevali obetavnost kreditov skromnejših sanjačev. V nekem smislu je finančno krizo sprožila povratna zanka sanj oziroma upov.
Daniel Plainview se v nerodovitna kalifornijska prostranstva pripelje v tradiciji »prodajalcev kačjega olja«, sleparjev, ki so v času filmske pripovedi in tudi prej, v devetnajstem stoletju, križarili po ZDA in prodajali čudežna zdravila za vse mogoče bolezni. Krajane zaselka Little Boston prepriča, da mu prodajo svoja posestva, iz katerih, pravi, bo z bogastvom, ki ga bo ustvaril z načrpano nafto, naredil raj na Zemlji. Opremljen s svojim ljubkim posvojencem, desetletnim H. W.-jem, vzbuja vtis družinskega človeka – vseskozi laže, da je otrokova mati umrla med porodom – ter »osvaja ume in srca« revežev, ki mu v želji po boljših življenjskih razmerah za sorazmerno majhen denar lahkoverno prodajajo svojo zemljo. Kolikor vidimo, vse skupaj ostane bolj ali manj pri obljubah, toda to zadostuje. Plainview bogatí predvsem zato, ker prebivalcem Little Bostona omogoči, da sanjajo, da živijo v treh bistvenih utvarah. V utvarah materialnega premoženja, družine in religije – oziroma, če to troje zaokrožimo v celoto, v utvari skupnosti. Kot »naftar« in »družinski človek« lahko prvima dvema prividoma zadosti sam. Na struno verske pripadnosti, članstva v božjem občestvu, pa zaigra s pomočjo Elija, mladega vaškega pridigarja, čigar brat dvojček Paul ga je sploh napotil v Little Boston, češ da se tam gotovo nahaja nafta. Eli iz njega izsili obljubo, da mu bo plačal novo cerkev ter ga javno »požegna« kot someščana in brata v veri.
Navedene tri utvare Anderson v filmskem podobju ponazori s tremi tekočinami – z nafto, s krvjo in (sveto) vodo. Vse najbolj presunljive dogodke v film vpelje oziroma pospremi ena od teh tekočin. Iskanje primerov je verjetno najbolje prepustiti gledalcu samemu, navsezadnje bi z njihovim vnaprejšnjim navajanjem prepodrobno izdali vsebino filma, vsekakor pa se splača poudariti tezo, ki jo izrazi ta pripovedna strategija: da je obstoj skupnosti, povezane v opisanem sanjarjenju, vedno vpet v nekakšno »likvidnost«.
Če sledimo analogiji sanjarjenja, izkoriščenega za doseganje mnogo ambicioznejših sanj, se moramo naposled vprašati, o čem sanjari Daniel Plainview. Z odgovorom bomo že prešli na območje prve izpostavljene možnosti obravnave filma Tekla bo kri v kontekstu kritike kapitalizma in financializacije kot njegove aktualne pojavne oblike. Torej k hipotezi, da lahko protagonista gledamo kot eksemplar, kot esenco teh dveh pojavov.
Da je Anderson glavnemu junaku namenil alegorično funkcijo, daje slutiti njegovo ime. Besedna zveza plain view nakazuje jasen pogled. Da je nekaj »in plain view«, pomeni, da je očitno, da nam je pred nosom. Skozi njegov značaj naj bi se nam nekaj kazalo nezastrto in brez olepšav. Tega za zdaj ne imenujmo in se zadovoljimo z opisom. Plainview sogovorniku, čigar lik naj – zopet v imenu neizdajanja vsebine – ostane ob strani, opit razloži, kaj ga v življenju žene: »V sebi imam nekakšno tekmovalnost. Nikomur drugemu ne privoščim uspeha. Večino ljudi sovražim. /…/ Včasih pogledam ljudi in ne vidim ničesar, kar bi bilo vredno čislati. Hočem zaslužiti dovolj denarja, da bi se lahko od vseh skupaj umaknil. /…/ V ljudeh vidim najslabše. Da dobim, kar hočem, pa mi zadostuje tisto, kar se vidi.«
Plainview je sprva šarmanten manipulator, ki prevarano občestvo vprega v doseganje svojih antisocialnih smotrov. Bolj ko so ti smotri doseženi, bolj se sprevrača v odkritega in brezobzirnega ljudomrzneža, ki vsako nepodrejanje svoji volji ali zgolj nenamerno neskladje z njo, tudi pri najbližjih, dojema kot sovražno dejanje. In se nanj temu primerno odzove. Ko se pripoved sklene s surovim umorom, Plainview obsedi na tleh kegljišča v svoji prazni, opustošeni vili – naposled se je »od vseh skupaj umaknil« – in zasope: »Končal sem.« Šele nato nam Anderson pokaže naslov filma, ki glede na kronološko umestitev pomeni povzetek in hkrati napoved. Ne le da teče kri v tej zgodbi – delovanje takšnega značaja se in se bo vedno končalo s prelitjem krvi.
Lastnosti, ki jih pooseblja Daniel Plainview – manipulativnost, brezbrižnost do tujih čustev, pomanjkanje moralnih zadržkov pri doseganju lastnih ciljev, obsedenost z lastnino in tako naprej –, se ujemajo s seznamom osebnostnih potez psihopatov, ki ga je v letih preučevanja psihopatije oblikoval psihiater Robert Hare. (Harov seznam so avtorji dokumentarca Korporacija [The Corporation, 2003] uporabili za ovrednotenje ravnanja sodobnih korporacij in v njih kot »osebah« prepoznali psihopate.) Hare je s soavtorjem Paulom Babiakom v knjigi Snakes in Suits predstavil tezo, da sodobni kapitalizem ustvarja delovno okolje, ki nagrajuje psihopatijo. Ko je analiziral izsledke ankete, osnovane na omenjenem seznamu, je dognal, da so se v populaciji več kot dvesto izprašanih vodilnih uslužbencev različnih, tudi bančnih organizacij skrivali približno štirje odstotki psihopatov – posameznikov, ki so z odgovarjanjem na vprašalnik dosegli okrog trideset točk od možnih štiridesetih.
Odstotek je bil štiri- do petkrat večji od odstotka psihopatov v splošnih populacijah, presegal pa je tudi povprečje, ki ga dosegajo populacije večine zaporov. V dokumentarcu Inside Job (2010) terapevt Jonathan Alpert, ki obravnava številne uslužbence z Wall Streeta, pove, da so brezbrižnost do posledic lastnega ravnanja za druge, nespoštovanje moralnih norm in pomanjkanje empatije značilni za mnoge, tudi vodstvene delavce v finančnem sektorju. Vsa ta dognanja kažejo v isto smer. Da se sredi sistemskih povzročiteljev aktualne krize, kakršni so ukinjanje regulacije, izumljanje nevarnih finančnih instrumentov in spodbujanje prekomernega zadolževanja, skriva neki pogosto prezrt in dramaturško zanimiv element. Da so tisočere odločitve, ki na koncu pripeljejo do katastrofe, pogosto delo specifičnih značajev. Značajev, ki jih ne moti, če teče kri, ali pa jim je to celo všeč.
A če se za konec vrnemo k Andersonovemu filmu – Plainview je dramaturški bratranec Stonovega Gordona Gekka, oba pa sta potomca Shakespearovega Riharda tretjega. Vsi trije so primeri »negativca z manifestom«. So negativci, kakršnih si želimo, ker so hodeče afirmacije naše lastne predstave o negativnosti, ki jo poosebljajo. Rihard tretji nam v svojem otvoritvenem govoru razloži, da ga je iznakaženost naredila hudobnega, da ima konflikte raje od miru in blaginje in da bo zaradi tega odslej počel hudobije. Gordon Gekko se v Wall Streetu (1987) strinja z najostrejšo kritiko borznega posredništva. Pohlepu se vdaja, čeprav dobro ve, da (v nasprotju s strateškim nagovorom na shodu delničarjev) ni »dober«. Plainview pa svoj uničevalni pohod sicer mirno izpelje, a ga izrecno označi za antisocialnega.
Tu, v upodobitvi psihopatije, kritika kapitalizma v filmu Tekla bo kri delno pade. Psihopat nam podari potrditev, da je psihopat. S samodiagnozo kljub strahotnosti svojih dejanj sproži katarzo in povzroči lasten ideološki poraz. Prav to pa je tisto, česar ne doživimo ob nobeni krizi kapitalizma – priznanja krivde ali vsaj soodgovornosti katerega koli od glavnih akterjev.
Dušan Rebolj
program
Tekla bo kri (There Will Be Blood), torek 29.5. ob 20.15
Projekciji sledi predavanje Dušana Rebolja. Vstop prost.
foto: Slovenska kinoteka
http://www.kinoteka.si/
Film Tekla bo kri (2007) se razprave o financializaciji dotika, kolikor v protagonistih in zgodbi zasledimo obrise nosilcev procesov financializacije ter procesov samih, zlasti neposredneje povezanih z aktualno finančno krizo. In tu že uzremo prvo prepreko, ki jo morajo premagati filmske drame – oziroma jo moramo premagati tisti, ki filmske drame vključujemo v tovrstne razprave –, če naj obveljajo za kolikor toliko tehtno kritiko ali vsaj komentar katerega koli družbenega pojava, ne le tegob poznega kapitalizma. Težišče drame oziroma melodrame je lik ali skupina likov. In če želimo na podlagi partikularnega, dramske zgodbe, utemeljene na nekaj posameznikih, skleniti karkoli o univerzalnem, o družbi, zapleteni v nekakšen proces, se moramo zateči k esencializmu ali pa k analogiji.
Obstaja neka podzvrst drame, ki se tej zagati do neke mere izogne. Lahko ji rečemo »drama kolektiva«. Avtorji takšnih dram z vključitvijo večjega števila nosilnih likov in predstavljanjem širšega nabora njihovih odnosov ustvarijo, recimo, presežnega protagonista. Protagonist postane kolektiv in s tem se znotraj drame prostor za obravnavo družbene dinamike nekoliko razširi. Eden najslovitejših, če ne najslovitejši filmski avtor, ki je snemal tovrstne drame, je bil Robert Altman – in prav Altmanu, umrlemu leta 2006, je režiser Paul Thomas Anderson posvetil film Tekla bo kri.
To pa nikakor ni drama kolektiva. Čeprav prikazuje dogodke, v katere je vpleteno večje število ljudi, predstavlja trdno sidrišče pripovedi naftar Daniel Plainview, ki ga je z vso nežnostjo pnevmatičnega kladiva zaigral Daniel Day Lewis. In če domnevamo, da nam Anderson preko lika in dela svojega protagonista dopoveduje, kaj si misli o kapitalizmu, ali če si hočemo s tem likom in tem delom pomagati pri obravnavi financializacije kot najnovejše faze kapitalizma, potem moramo, kot že rečeno, ubrati eno od dveh miselnih poti. Lahko predpostavimo, da je Plainview (za Andersona) s svojimi osebnostnimi značilnostmi miniatura oziroma esenca kapitalizma, in se vprašamo, ali se s to oceno strinjamo. Naša druga možnost pa je, da preverimo, ali je v teku dogodkov, ki ga Plainview sproži in narekuje, zaslediti odseve tega, kar se, denimo, dandanes dogaja v realnem oziroma finančnem sektorju.
Kako daleč pridemo po slednji poti, če se opremo zgolj na tisto, kar nam Anderson pokaže v svojemu filmu? Pripoved poteka od leta 1898 do leta 1927, postavljena pa je v okvir naftne mrzlice na zahodni obali ZDA. Postopoma se nam odstira razgled na pridobitniško okolje pred nastopom velike depresije leta 1929, torej drama ne vstopi v zgodovinsko obdobje, katerega obdelava bi lahko obrodila še kako plodno kritiko aktualne globalne stiske. In Anderson je film spisal že leta 2006, zato je samoumevno, da s tematiko ni meril na dogodke, ki so začeli prenikati na plano konec leta 2007 ter zares izbruhnili leta 2008. Poleg tega je protagonist zaposlen globoko v realnem sektorju, na področju prilaščanja in izkoriščanja naravnih virov. Edini dokaz, da nekje na obrobju pripovednega prostora obstajajo nekakšne banke, uzremo, ko Plainview proti koncu filma podpiše ček. Pa vendar je v narativ Tekla bo kri vtkana neka vsebinska nit, ki to Andersonovo delo vsaj krhko navezuje na finančno krizo, spočeto z razpočenjem nepremičninskega mehurčka v ZDA.
Med njenimi tisočerimi koreninami je bilo rahljanje kreditnih pogojev pod Clintonovo in kasneje Bushevo administracijo. Nad ameriške sloje (in neposredno zatem še na tiste, ki živijo drugod) s sorazmerno nizkimi prihodki se je leta 2008 začela zgrinjati pošastna stvaritev, ki je pridobila rušilno moč v slabo reguliranem trgovanju s finančnimi derivati, izpeljanimi iz lahko pridobljivih nepremičninskih kreditov. Kreditni krč in njegove pogubne posledice za gospodarstvo, ki so seveda najbolj prizadele najmanj premožne, je med drugim porodilo, dobesedno, prodajanje uresničenja sanj o materialni lastnini. S poblaznelim manipuliranjem tržne vrednosti njihovih kreditov zasanjanci niso imeli dosti opraviti, zato pa jih je še kako dotolkel zlom trga, ko je brezsnovnost omenjene vrednosti dosegla svojo logično izpeljavo. Kajti sanjali niso le oni. Dosti bolj divje so bili zasanjani vodstveni kadri bank, bonitetnih hiš in drugih finančnih institucij, ki so v upih na vse večje donose precenjevali obetavnost kreditov skromnejših sanjačev. V nekem smislu je finančno krizo sprožila povratna zanka sanj oziroma upov.
Daniel Plainview se v nerodovitna kalifornijska prostranstva pripelje v tradiciji »prodajalcev kačjega olja«, sleparjev, ki so v času filmske pripovedi in tudi prej, v devetnajstem stoletju, križarili po ZDA in prodajali čudežna zdravila za vse mogoče bolezni. Krajane zaselka Little Boston prepriča, da mu prodajo svoja posestva, iz katerih, pravi, bo z bogastvom, ki ga bo ustvaril z načrpano nafto, naredil raj na Zemlji. Opremljen s svojim ljubkim posvojencem, desetletnim H. W.-jem, vzbuja vtis družinskega človeka – vseskozi laže, da je otrokova mati umrla med porodom – ter »osvaja ume in srca« revežev, ki mu v želji po boljših življenjskih razmerah za sorazmerno majhen denar lahkoverno prodajajo svojo zemljo. Kolikor vidimo, vse skupaj ostane bolj ali manj pri obljubah, toda to zadostuje. Plainview bogatí predvsem zato, ker prebivalcem Little Bostona omogoči, da sanjajo, da živijo v treh bistvenih utvarah. V utvarah materialnega premoženja, družine in religije – oziroma, če to troje zaokrožimo v celoto, v utvari skupnosti. Kot »naftar« in »družinski človek« lahko prvima dvema prividoma zadosti sam. Na struno verske pripadnosti, članstva v božjem občestvu, pa zaigra s pomočjo Elija, mladega vaškega pridigarja, čigar brat dvojček Paul ga je sploh napotil v Little Boston, češ da se tam gotovo nahaja nafta. Eli iz njega izsili obljubo, da mu bo plačal novo cerkev ter ga javno »požegna« kot someščana in brata v veri.
Navedene tri utvare Anderson v filmskem podobju ponazori s tremi tekočinami – z nafto, s krvjo in (sveto) vodo. Vse najbolj presunljive dogodke v film vpelje oziroma pospremi ena od teh tekočin. Iskanje primerov je verjetno najbolje prepustiti gledalcu samemu, navsezadnje bi z njihovim vnaprejšnjim navajanjem prepodrobno izdali vsebino filma, vsekakor pa se splača poudariti tezo, ki jo izrazi ta pripovedna strategija: da je obstoj skupnosti, povezane v opisanem sanjarjenju, vedno vpet v nekakšno »likvidnost«.
Če sledimo analogiji sanjarjenja, izkoriščenega za doseganje mnogo ambicioznejših sanj, se moramo naposled vprašati, o čem sanjari Daniel Plainview. Z odgovorom bomo že prešli na območje prve izpostavljene možnosti obravnave filma Tekla bo kri v kontekstu kritike kapitalizma in financializacije kot njegove aktualne pojavne oblike. Torej k hipotezi, da lahko protagonista gledamo kot eksemplar, kot esenco teh dveh pojavov.
Da je Anderson glavnemu junaku namenil alegorično funkcijo, daje slutiti njegovo ime. Besedna zveza plain view nakazuje jasen pogled. Da je nekaj »in plain view«, pomeni, da je očitno, da nam je pred nosom. Skozi njegov značaj naj bi se nam nekaj kazalo nezastrto in brez olepšav. Tega za zdaj ne imenujmo in se zadovoljimo z opisom. Plainview sogovorniku, čigar lik naj – zopet v imenu neizdajanja vsebine – ostane ob strani, opit razloži, kaj ga v življenju žene: »V sebi imam nekakšno tekmovalnost. Nikomur drugemu ne privoščim uspeha. Večino ljudi sovražim. /…/ Včasih pogledam ljudi in ne vidim ničesar, kar bi bilo vredno čislati. Hočem zaslužiti dovolj denarja, da bi se lahko od vseh skupaj umaknil. /…/ V ljudeh vidim najslabše. Da dobim, kar hočem, pa mi zadostuje tisto, kar se vidi.«
Plainview je sprva šarmanten manipulator, ki prevarano občestvo vprega v doseganje svojih antisocialnih smotrov. Bolj ko so ti smotri doseženi, bolj se sprevrača v odkritega in brezobzirnega ljudomrzneža, ki vsako nepodrejanje svoji volji ali zgolj nenamerno neskladje z njo, tudi pri najbližjih, dojema kot sovražno dejanje. In se nanj temu primerno odzove. Ko se pripoved sklene s surovim umorom, Plainview obsedi na tleh kegljišča v svoji prazni, opustošeni vili – naposled se je »od vseh skupaj umaknil« – in zasope: »Končal sem.« Šele nato nam Anderson pokaže naslov filma, ki glede na kronološko umestitev pomeni povzetek in hkrati napoved. Ne le da teče kri v tej zgodbi – delovanje takšnega značaja se in se bo vedno končalo s prelitjem krvi.
Lastnosti, ki jih pooseblja Daniel Plainview – manipulativnost, brezbrižnost do tujih čustev, pomanjkanje moralnih zadržkov pri doseganju lastnih ciljev, obsedenost z lastnino in tako naprej –, se ujemajo s seznamom osebnostnih potez psihopatov, ki ga je v letih preučevanja psihopatije oblikoval psihiater Robert Hare. (Harov seznam so avtorji dokumentarca Korporacija [The Corporation, 2003] uporabili za ovrednotenje ravnanja sodobnih korporacij in v njih kot »osebah« prepoznali psihopate.) Hare je s soavtorjem Paulom Babiakom v knjigi Snakes in Suits predstavil tezo, da sodobni kapitalizem ustvarja delovno okolje, ki nagrajuje psihopatijo. Ko je analiziral izsledke ankete, osnovane na omenjenem seznamu, je dognal, da so se v populaciji več kot dvesto izprašanih vodilnih uslužbencev različnih, tudi bančnih organizacij skrivali približno štirje odstotki psihopatov – posameznikov, ki so z odgovarjanjem na vprašalnik dosegli okrog trideset točk od možnih štiridesetih.
Odstotek je bil štiri- do petkrat večji od odstotka psihopatov v splošnih populacijah, presegal pa je tudi povprečje, ki ga dosegajo populacije večine zaporov. V dokumentarcu Inside Job (2010) terapevt Jonathan Alpert, ki obravnava številne uslužbence z Wall Streeta, pove, da so brezbrižnost do posledic lastnega ravnanja za druge, nespoštovanje moralnih norm in pomanjkanje empatije značilni za mnoge, tudi vodstvene delavce v finančnem sektorju. Vsa ta dognanja kažejo v isto smer. Da se sredi sistemskih povzročiteljev aktualne krize, kakršni so ukinjanje regulacije, izumljanje nevarnih finančnih instrumentov in spodbujanje prekomernega zadolževanja, skriva neki pogosto prezrt in dramaturško zanimiv element. Da so tisočere odločitve, ki na koncu pripeljejo do katastrofe, pogosto delo specifičnih značajev. Značajev, ki jih ne moti, če teče kri, ali pa jim je to celo všeč.
A če se za konec vrnemo k Andersonovemu filmu – Plainview je dramaturški bratranec Stonovega Gordona Gekka, oba pa sta potomca Shakespearovega Riharda tretjega. Vsi trije so primeri »negativca z manifestom«. So negativci, kakršnih si želimo, ker so hodeče afirmacije naše lastne predstave o negativnosti, ki jo poosebljajo. Rihard tretji nam v svojem otvoritvenem govoru razloži, da ga je iznakaženost naredila hudobnega, da ima konflikte raje od miru in blaginje in da bo zaradi tega odslej počel hudobije. Gordon Gekko se v Wall Streetu (1987) strinja z najostrejšo kritiko borznega posredništva. Pohlepu se vdaja, čeprav dobro ve, da (v nasprotju s strateškim nagovorom na shodu delničarjev) ni »dober«. Plainview pa svoj uničevalni pohod sicer mirno izpelje, a ga izrecno označi za antisocialnega.
Tu, v upodobitvi psihopatije, kritika kapitalizma v filmu Tekla bo kri delno pade. Psihopat nam podari potrditev, da je psihopat. S samodiagnozo kljub strahotnosti svojih dejanj sproži katarzo in povzroči lasten ideološki poraz. Prav to pa je tisto, česar ne doživimo ob nobeni krizi kapitalizma – priznanja krivde ali vsaj soodgovornosti katerega koli od glavnih akterjev.
Dušan Rebolj
program
Tekla bo kri (There Will Be Blood), torek 29.5. ob 20.15
Projekciji sledi predavanje Dušana Rebolja. Vstop prost.
foto: Slovenska kinoteka
http://www.kinoteka.si/
