V sklopu retrospektive bo februarja predvajanih enajst filmov, marca pa na spored priplešejo še znameniti Rdeči čeveljci (The Red Shoes, 1948) - nova 35mm-kopija te filmske klasike bo ostala v Sloveniji in predstavlja najnovejšo pridobitev kinotečnega filmskega arhiva.
Retrospektiva: Michael Powell in Emeric Pressburger
palače čezmernosti: powell-pressburgerjev črni narcis
"Pot čezmernosti vodi v palačo modrosti." - Willam Blake
"Vse na njem je bilo zlagano. Eksterier so posneli na vrtovih v Surreyju in Himalaja ni bila nič drugega kot na drogove nataknjen muslin."- Rumer Godden
Avtorica istoimenskega romana iz leta 1939, ki je služil kot navdih Črnemu narcisu (1947) Michaela Powella in Emerica Pressburgerja, se ni zapisala med velike ljubitelje tega filma. "Videla sem ga enkrat samkrat in nikoli več," je bentila Goddenova. "Gre za brezsramno travestijo knjige, tega ne morem gledati. Mickey Powell pravi, da je zgodbo razumel kot pravljico, medtem ko je bila zame resnična. Vse skupaj je odvratno."
Čeprav ostra kritika Margaret Rumer Godden nikakor ni bila osamljen primer, so bili odzivi na sedmega od petnajstih celovečercev, ki jih je režijsko-scenaristični dvojec posnel pod zaščitno znamko "The Archers" – od Tihotapcev (1940) do zadnjega Ill Met By Moonlight (1957) –, povečini pohvalni, če ne kar evforični. Na znameniti lestvici British Film Institute se je Črni narcis tako leta 1999 uvrstil na 44. mesto med največjimi dosežki domače kinematografije. Nekateri zgodnejši ter kasnejši filmi avtorjev so se sicer zavihteli še znatno višje – Rdeči čeveljčki (1948) na deveto, Stvar življenja in smrti (1946) pa na dvajseto mesto –, a zgodba o pregretih strasteh v himalajskem višavju je vendarle izpodrinila leta 1943 posneto Življenje in smrt polkovnika Blimpa, medtem ko se med prvo stoterico – presenetljivo – ni uvrstila Canterburyjska zgodba (1944), čeprav gre po mnenju mnogih za absolutno mojstrovino tandema.
Sloves Črnega narcisa, zgodbe o dobronamernih Britankah ter njihovih težavah v Indiji, ki je zakrožila po kinodvoranah le nekaj mesecev pred indijsko osamosvojitvijo, pa se je v trinajstih letih od objave BFI-jeve lestvice le še okrepil. Teorija se je besno zakopala v kolonialni kontekst filma in spolne reprezentacije – in res je zabavno opazovati periodično pojavljanje privlačnega glavnega igralca, Davida Farrarja, v različnih stadijih vse bolj provokativne razgaljenosti. Po drugi strani pa imajo James Gray, Guy Maddin, Wes Anderson in Neil Labute le malo skupnega onkraj dejstva, da so vsi štirje moški, režiserji in scenaristi iz Severne Amerike. In vendar je vsak od njih film Črni narcis izpostavil kot enega svojih najljubših.
"Halucinantne barve in bližnji posnetki so dovolj dober približek filmskim mokrim sanjam, kot ga bom kdajkoli potreboval," se je navduševal Labute. V bran izumetničenosti, ki je v Goddenovi izzvala takšen prezir, je Anderson povzdignil Powella in Pressburgerja kot "izjemna umetnika svoje obrti, ki sta za nas ustvarjala nekaj zelo sorodnega gledališču. Črni narcis, denimo, se odvija v Himalaji, ampak film so v celoti posneli v Pinewoodu. Vse to gorovje je bilo naslikano na steklo." Medtem ko je Maddin ob izboru najljubše deseterice iz kolekcije prestižne ameriške video distribucijske založbe The Criterion Collection film pospremil z nepozabnim povzetkom: "Gruča nun se naseli v staro, prepišno palačo naslade sredi Himalaje in začne pozabljati na svoje zaobljube. Ob vdoru še tako omledne moškosti v njihov svet se ozračje popolnoma naelektri ... Ko potlačene strasti dosežejo vrelišče, tudi mene zatišči kolar. Technicolor v svojem najslastnejšem izrazu!"
"Gručo nun" sestavlja pet redovnic, odposlanih iz kalkutskega samostana (resničnega) reda Marijinih služabnic. V uvodnem prizoru stroga glavarka, mati Dorothea (Nancy Roberts) obvesti sestro Clodagh (Deborah Kerr), da bo v kratkem prevzela vodenje novega misijona v palači vrh strme pečine, nekdanjem haremu tamkajšnjega radže. Ob novici, da bo tako postala "najmlajša sestra prednica našega reda", Clodagh ne more skriti razburjenja in ponosa spričo napredovanja. A Dorothea nemudoma pristavi svarilo: "Mislim, da nisi pripravljena," jo opozori z brutalno odkritostjo – in nadaljnji potek zgodbe, ki se počasi izkristalizira kot odločna obsodba neizkušenega vodstva, prerokbo potrdi.
Ob prihodu v Mopu se Clodagh in njen nunski kvartet s težavo privajajo na novo okolje, kjer naj bi vaščanom nudile šolanje in zdravstveno oskrbo. Svojeglava in neuravnovešena sestra Ruth (Kathleen Byron), ki trpi za "hudimi bolečinami" in očitno duševno motnjo, povzroča Clodagh še posebej hude preglavice – zlasti tedaj, ko se v palači pojavi vladarjev zastopnik. Postavni mačo, znan le kot Mr. Dean (David Farrar), se naslaja ob zadregi redovnic spričo njegovega brezsramnega spogledovanja. Ne zaveda pa se, kakšne posledice bodo imele te samovoljne kaprice za Clodagh in še zlasti za Ruth (čeprav se kasneje zanimivo izkaže, da je Dean vse prej kot razuzdani libertinec, kakršnega je privzel za svojo kolonialno 'persono').
Če Powell in Pressburger v adaptaciji romana precej zvesto sledita izvornemu besedilu, vanj vendarle vneseta pomembne spremembe. V ključnem prizoru, ki nastopi tik pred vrhuncem, se erotično blazna Ruth, potem ko je zapustila svoj verski red (ta v filmu zahteva vsakoletno obnovitev zaobljub), pojavi na pragu Deanove hiše z eno samo mislijo – meseno pregreho. V knjigi je tu še vedno odeta v toga nunska oblačila, v filmu pa eden najbolj silovitih momentov nastopi ravno tedaj, ko jo Clodagh zasači v vinsko rdeči obleki, naličeno in počesano, kot bi se odpravljala v razburljivo noč na Piccadillyju.
Tako nezaslišano drzna uporaba barve je samo bistvo Črnega narcisa, saj sta se Powell in Pressburger tehnike doslej poslužila le zmerno, v svojem predhodnem filmu Stvar življenja in smrti – medvojni fantaziji, katere glavnina se odvije v nebesih, ta pa so v celoti črno-bela. Ena od nebeških postav celo pripomni, kako tam zgoraj kar "umira od lakote po technicolorju" – lakote, ki ji Črni narcis sledi kot razkošna pojedina.
Technicolor Motion Picture Corporation so leta 1914 ustanovili štirje možje, med njimi Herb Kalmus, čigar bivša soproga Natalie se pod film podpiše v vlogi "barvne koordinatorke". Vendar se je Powell rigidnemu nadzoru nad barvnim postopkom technicolor, po katerem je slovela Natalie Kalmus, upiral na vsakem koraku. Direktorju fotografije Jacku Cardiffu je naložil, naj svobodno eksperimentira s saturacijo in barvnimi ekstremi, rezultat pa je Cardiffu prinesel prvega oskarja. Na častno listo Akademije se je uvrstil še scenograf Alfred Junge, čigar prispevek so ocenili za tako pomembnega, da v uvodni špici v nasprotju z ustaljeno navado nastopi samostojno. Ko je Powell sklenil, da filma ne bodo posneli na lokaciji, je postala Jungejeva vloga odločilnega pomena. Izvršil jo je tako mojstrsko, da publika le s težavo verjame, da niti enega samega kadra niso posneli v Indiji, pač pa na odrih pinewoodskega studia v grofiji Buckinghamshire, pičlih 20 milj od Westminstrske palače.
Nekaj redkih eksterierjev so posneli v vrtovih Leonardslee v Zahodnem Sussexu (Goddenova je v napadu jeze malce pomešala geografske koordinate), kjer so se razkošni rododendroni zdeli kot nalašč za pričaranje himalajskega vzdušja. Sicer pa je Črni narcis predvsem čudež in čarovnija posebnih učinkov, maket in optičnih iluzij trompe l'oleil. Kot pravi Dave Kehr, nas Junge popelje med "krivine in ravni prostorsko neskončnih soban stare palače", medtem ko se "britanska gotovost in sterilnost vse bolj uklanjata vzhodnjaškemu misticizmu in čutnosti ... Pod nogami protagonistov se tla dobesedno razprejo in jih vabijo, naj se poženejo v brezno – naj zavržejo svojo dvoglavo vero, v boga in Britanski imperij, ter se z dušo in telesom prepustijo starodavnim in nevarnejšim silam."
Te "sile" so nabite z nadnaravno konotacijo, in čeprav je Črni narcis v osnovi zgodba o prepovedani in komaj sluteni ljubezni med Deanom in Clodagh (nekje med Bežnim srečanjem [Brief Encounter, 1945] in Alahovim vrtom [The Garden of Allah, 1927]), se hkrati vešče poigrava z žanrskimi konvencijami gotske grozljivke. Madež Ruthine živo rdeče šminke spočne krvavo genealogijo, ki se vije skozi tako "ekscesne" spektakle, kot je Cormanova Maska rdeče smrti (The Masque of the Red Death, 1964), samostanska grozljivka Kena Russella Demoni (The Devils, 1971), kalejdoskopski klimaks filma Ne glej zdaj (Don't Look Now, 1973) Nicolasa Roega in celo Suspiria (1977) Daria Argenta.
V prepišni palači na robu prepada "strašijo duhovi" nekdanjih stanovalcev; klepet nevidnih konkubin, ki se v uvodni sekvenci javlja kot prisluh raztreseni gospodinji Angu Ayah (May Hallatt), kmalu preplavi zvočno podlago. Sestro Ruth postopoma "obseda" spolno poželenje, katerega fizični simptomi, sprva potne srage, se v kasnejših stadijih tako stopnjujejo, da vse bolj spominja na nekakšnega vampirja ali živega mrtveca. Kot velik ljubitelj ciklusa grozljivk iz produkcije Vala Lewtona in studia RKO iz 40-ih se Powell v kasnejši sekvenci, v kateri se Ruth – ob udarcih domorodskih bobnov in zloveščih zvokih krvoločne favne – prebija k Deanovi hiši skozi nevarno megleno močvirje, pokloni filmu Vudu (I Walked with a Zombie, 1943) Jacquesa Tourneurja. Kot pri večini najbolj učinkovitih pasusov Črnega narcisa je dialog tudi tokrat opuščen, silovito senzualnost prizora porajata izključno zvok in podoba.
Za Powella je pojav zvočnega filma pomenil njegovo nazadovanje: "In ko so se narodi med seboj sporazumevali na najbolj neposreden in preprost način, jim je bil zadan ta udarec. Nastopil je zvok." Kot občudovalec Walta Disneyja, ki je znal po njegovem tako spretno presegati kulturno omejujočo potrebo po govorjeni besedi, se je Powell v obdobju nastajanja Črnega narcisa že nagibal k tistemu, čemur je pravil "komponirani" film, sestavljen na način, ki ga navadno povezujemo s skladanjem glasbe. Cilj je bil ustvariti "organsko povezano celoto dialoga, glasbe in zvočnih učinkov". Pri snovanju napetega stopnjevanja sovražnosti med Clodagh in Ruth, ki se izteče v morilski vrhunec, je Powell eksperimentiral celo z uporabo štoparice, da bi dogajanje do popolnosti uskladil z zvočno podlago Briana Easdala.
Izjemen poudarek na gibanju, barvi in glasbi sta Powell in Pressburger še stopnjevala v svojih kasnejših, manj literarno zasnovanih delih: v baletnem Rdeči čeveljčki, opernem/operetnem Hoffmannove pripovedke (The Tales of Hoffmann, 1951) in filmu Oh… Rosalinda!! (1955). Črni narcis tako predstavlja ključno tranzicijsko točko v karieri dvojice. Ne nazadnje tudi kot njuna prva ekranizacija knjižne predloge, ki ji je sledila cela vrsta literarnih priredb. A Črni narcis je bil sam po sebi izjemen dosežek, kar ostaja tudi šest in pol desetletij kasneje. V primerjavi z omikano produkcijo režijsko-igralskega para Herbert Wilcox/Anna Neagle tipa I Live in Grosvenor Square (1945), Piccadilly Incident (1946), The Courtneys of Curzon Street (1947), ki je v tistem času preplavljala britanske kinematografe, se Črni narcis loteva spolnosti s transgresivno odkritostjo, ki je daleč pred časom.
Med ruševinami uničujoče vojne sta Powell in Pressburger odkrila, da jima krizno obdobje pravzaprav prinaša neomejene možnosti in sijajno priložnost, da pretreseta resnobno, postano filmsko industrijo Velike Britanije ter vanjo vcepita radikalne zamisli in vizije, ki so se porajale onkraj njenih meja.
Če je bil namreč Črni narcis v celoti posnet v okolici Londona, je bila njegova provenienca "britanskega filma" vendarle samo ena plat medalje: Pressburger je bil madžarski Jud iz Miskolca, Junge je bil doma iz Görlitza v Šleziji, kostumograf Hein Heckroth se je rodil v Giessenu v nemški zvezni državi Hesse. Turbulentni časi 20. stoletja so jih pregnali iz domovin in naplavili v Britaniji, kjer so se našli, skupaj z domačini Powellom, Cardiffom in Easdalom, da bi ustvarili to edinstveno in bizarno parabolo o izolaciji, stiski in represiji.
Neil Young (prevedla Maša Peče)
program
Črni narcis (Black Narcissus), torek 5.2. ob 21.00 in sobota 16.2. ob 21.00
Vohun v črnem (The Spy in Black), sreda 6.2. ob 21.15 in četrtek 7.2. ob 19.00
Bagdadski tatič (The Thief of Bagdad), četrtek 7.2. ob 21.00 in sobota 9.2. ob 19.00
Tihotapci (Contraband), sobota 9.2. ob 21.00 in torek 12.2. ob 19.00
Pogrešamo letalo (One of Our Aircraft is Missing), torek 12.2. ob 21.00 in sreda 13.2. ob 19.00
Življenje in smrt polkovnika Blimpa (The Life and Death of Colonel Blimp), sreda 13.2. ob 21.00 in četrtek 14.2. ob 18.00
Canterburyjska zgodba (A Canterbury Tale), četrtek 14.2. ob 21.00 in petek 15.2. ob 19.00
Stvar življenja in smrti (A Matter of Life and Death), petek 15.2. ob 21.30 in sobota 16.2. ob 19.00
Zadnja soba (The Small Back Room), torek 19.2. ob 21.00 in sreda 20.2. ob 19.00
V lisičjem brlogu (Gone To Earth), sreda 20.2. ob 21.00 in četrtek 21.2. ob 19.00
Smrt v očeh (Peeping Tom), četrtek 21.2. ob 21.00 in sobota 23.2. ob 19.00
Rdeči čeveljčki (The Red Shoes), na programu marca in aprila
tekst in foto: Slovenska kinoteka
www.kinoteka.si
Retrospektiva: Michael Powell in Emeric Pressburger
palače čezmernosti: powell-pressburgerjev črni narcis
"Pot čezmernosti vodi v palačo modrosti." - Willam Blake
"Vse na njem je bilo zlagano. Eksterier so posneli na vrtovih v Surreyju in Himalaja ni bila nič drugega kot na drogove nataknjen muslin."- Rumer Godden
Avtorica istoimenskega romana iz leta 1939, ki je služil kot navdih Črnemu narcisu (1947) Michaela Powella in Emerica Pressburgerja, se ni zapisala med velike ljubitelje tega filma. "Videla sem ga enkrat samkrat in nikoli več," je bentila Goddenova. "Gre za brezsramno travestijo knjige, tega ne morem gledati. Mickey Powell pravi, da je zgodbo razumel kot pravljico, medtem ko je bila zame resnična. Vse skupaj je odvratno."
Čeprav ostra kritika Margaret Rumer Godden nikakor ni bila osamljen primer, so bili odzivi na sedmega od petnajstih celovečercev, ki jih je režijsko-scenaristični dvojec posnel pod zaščitno znamko "The Archers" – od Tihotapcev (1940) do zadnjega Ill Met By Moonlight (1957) –, povečini pohvalni, če ne kar evforični. Na znameniti lestvici British Film Institute se je Črni narcis tako leta 1999 uvrstil na 44. mesto med največjimi dosežki domače kinematografije. Nekateri zgodnejši ter kasnejši filmi avtorjev so se sicer zavihteli še znatno višje – Rdeči čeveljčki (1948) na deveto, Stvar življenja in smrti (1946) pa na dvajseto mesto –, a zgodba o pregretih strasteh v himalajskem višavju je vendarle izpodrinila leta 1943 posneto Življenje in smrt polkovnika Blimpa, medtem ko se med prvo stoterico – presenetljivo – ni uvrstila Canterburyjska zgodba (1944), čeprav gre po mnenju mnogih za absolutno mojstrovino tandema.
Sloves Črnega narcisa, zgodbe o dobronamernih Britankah ter njihovih težavah v Indiji, ki je zakrožila po kinodvoranah le nekaj mesecev pred indijsko osamosvojitvijo, pa se je v trinajstih letih od objave BFI-jeve lestvice le še okrepil. Teorija se je besno zakopala v kolonialni kontekst filma in spolne reprezentacije – in res je zabavno opazovati periodično pojavljanje privlačnega glavnega igralca, Davida Farrarja, v različnih stadijih vse bolj provokativne razgaljenosti. Po drugi strani pa imajo James Gray, Guy Maddin, Wes Anderson in Neil Labute le malo skupnega onkraj dejstva, da so vsi štirje moški, režiserji in scenaristi iz Severne Amerike. In vendar je vsak od njih film Črni narcis izpostavil kot enega svojih najljubših.
"Halucinantne barve in bližnji posnetki so dovolj dober približek filmskim mokrim sanjam, kot ga bom kdajkoli potreboval," se je navduševal Labute. V bran izumetničenosti, ki je v Goddenovi izzvala takšen prezir, je Anderson povzdignil Powella in Pressburgerja kot "izjemna umetnika svoje obrti, ki sta za nas ustvarjala nekaj zelo sorodnega gledališču. Črni narcis, denimo, se odvija v Himalaji, ampak film so v celoti posneli v Pinewoodu. Vse to gorovje je bilo naslikano na steklo." Medtem ko je Maddin ob izboru najljubše deseterice iz kolekcije prestižne ameriške video distribucijske založbe The Criterion Collection film pospremil z nepozabnim povzetkom: "Gruča nun se naseli v staro, prepišno palačo naslade sredi Himalaje in začne pozabljati na svoje zaobljube. Ob vdoru še tako omledne moškosti v njihov svet se ozračje popolnoma naelektri ... Ko potlačene strasti dosežejo vrelišče, tudi mene zatišči kolar. Technicolor v svojem najslastnejšem izrazu!"
"Gručo nun" sestavlja pet redovnic, odposlanih iz kalkutskega samostana (resničnega) reda Marijinih služabnic. V uvodnem prizoru stroga glavarka, mati Dorothea (Nancy Roberts) obvesti sestro Clodagh (Deborah Kerr), da bo v kratkem prevzela vodenje novega misijona v palači vrh strme pečine, nekdanjem haremu tamkajšnjega radže. Ob novici, da bo tako postala "najmlajša sestra prednica našega reda", Clodagh ne more skriti razburjenja in ponosa spričo napredovanja. A Dorothea nemudoma pristavi svarilo: "Mislim, da nisi pripravljena," jo opozori z brutalno odkritostjo – in nadaljnji potek zgodbe, ki se počasi izkristalizira kot odločna obsodba neizkušenega vodstva, prerokbo potrdi.
Ob prihodu v Mopu se Clodagh in njen nunski kvartet s težavo privajajo na novo okolje, kjer naj bi vaščanom nudile šolanje in zdravstveno oskrbo. Svojeglava in neuravnovešena sestra Ruth (Kathleen Byron), ki trpi za "hudimi bolečinami" in očitno duševno motnjo, povzroča Clodagh še posebej hude preglavice – zlasti tedaj, ko se v palači pojavi vladarjev zastopnik. Postavni mačo, znan le kot Mr. Dean (David Farrar), se naslaja ob zadregi redovnic spričo njegovega brezsramnega spogledovanja. Ne zaveda pa se, kakšne posledice bodo imele te samovoljne kaprice za Clodagh in še zlasti za Ruth (čeprav se kasneje zanimivo izkaže, da je Dean vse prej kot razuzdani libertinec, kakršnega je privzel za svojo kolonialno 'persono').
Če Powell in Pressburger v adaptaciji romana precej zvesto sledita izvornemu besedilu, vanj vendarle vneseta pomembne spremembe. V ključnem prizoru, ki nastopi tik pred vrhuncem, se erotično blazna Ruth, potem ko je zapustila svoj verski red (ta v filmu zahteva vsakoletno obnovitev zaobljub), pojavi na pragu Deanove hiše z eno samo mislijo – meseno pregreho. V knjigi je tu še vedno odeta v toga nunska oblačila, v filmu pa eden najbolj silovitih momentov nastopi ravno tedaj, ko jo Clodagh zasači v vinsko rdeči obleki, naličeno in počesano, kot bi se odpravljala v razburljivo noč na Piccadillyju.
Tako nezaslišano drzna uporaba barve je samo bistvo Črnega narcisa, saj sta se Powell in Pressburger tehnike doslej poslužila le zmerno, v svojem predhodnem filmu Stvar življenja in smrti – medvojni fantaziji, katere glavnina se odvije v nebesih, ta pa so v celoti črno-bela. Ena od nebeških postav celo pripomni, kako tam zgoraj kar "umira od lakote po technicolorju" – lakote, ki ji Črni narcis sledi kot razkošna pojedina.
Technicolor Motion Picture Corporation so leta 1914 ustanovili štirje možje, med njimi Herb Kalmus, čigar bivša soproga Natalie se pod film podpiše v vlogi "barvne koordinatorke". Vendar se je Powell rigidnemu nadzoru nad barvnim postopkom technicolor, po katerem je slovela Natalie Kalmus, upiral na vsakem koraku. Direktorju fotografije Jacku Cardiffu je naložil, naj svobodno eksperimentira s saturacijo in barvnimi ekstremi, rezultat pa je Cardiffu prinesel prvega oskarja. Na častno listo Akademije se je uvrstil še scenograf Alfred Junge, čigar prispevek so ocenili za tako pomembnega, da v uvodni špici v nasprotju z ustaljeno navado nastopi samostojno. Ko je Powell sklenil, da filma ne bodo posneli na lokaciji, je postala Jungejeva vloga odločilnega pomena. Izvršil jo je tako mojstrsko, da publika le s težavo verjame, da niti enega samega kadra niso posneli v Indiji, pač pa na odrih pinewoodskega studia v grofiji Buckinghamshire, pičlih 20 milj od Westminstrske palače.
Nekaj redkih eksterierjev so posneli v vrtovih Leonardslee v Zahodnem Sussexu (Goddenova je v napadu jeze malce pomešala geografske koordinate), kjer so se razkošni rododendroni zdeli kot nalašč za pričaranje himalajskega vzdušja. Sicer pa je Črni narcis predvsem čudež in čarovnija posebnih učinkov, maket in optičnih iluzij trompe l'oleil. Kot pravi Dave Kehr, nas Junge popelje med "krivine in ravni prostorsko neskončnih soban stare palače", medtem ko se "britanska gotovost in sterilnost vse bolj uklanjata vzhodnjaškemu misticizmu in čutnosti ... Pod nogami protagonistov se tla dobesedno razprejo in jih vabijo, naj se poženejo v brezno – naj zavržejo svojo dvoglavo vero, v boga in Britanski imperij, ter se z dušo in telesom prepustijo starodavnim in nevarnejšim silam."
Te "sile" so nabite z nadnaravno konotacijo, in čeprav je Črni narcis v osnovi zgodba o prepovedani in komaj sluteni ljubezni med Deanom in Clodagh (nekje med Bežnim srečanjem [Brief Encounter, 1945] in Alahovim vrtom [The Garden of Allah, 1927]), se hkrati vešče poigrava z žanrskimi konvencijami gotske grozljivke. Madež Ruthine živo rdeče šminke spočne krvavo genealogijo, ki se vije skozi tako "ekscesne" spektakle, kot je Cormanova Maska rdeče smrti (The Masque of the Red Death, 1964), samostanska grozljivka Kena Russella Demoni (The Devils, 1971), kalejdoskopski klimaks filma Ne glej zdaj (Don't Look Now, 1973) Nicolasa Roega in celo Suspiria (1977) Daria Argenta.
V prepišni palači na robu prepada "strašijo duhovi" nekdanjih stanovalcev; klepet nevidnih konkubin, ki se v uvodni sekvenci javlja kot prisluh raztreseni gospodinji Angu Ayah (May Hallatt), kmalu preplavi zvočno podlago. Sestro Ruth postopoma "obseda" spolno poželenje, katerega fizični simptomi, sprva potne srage, se v kasnejših stadijih tako stopnjujejo, da vse bolj spominja na nekakšnega vampirja ali živega mrtveca. Kot velik ljubitelj ciklusa grozljivk iz produkcije Vala Lewtona in studia RKO iz 40-ih se Powell v kasnejši sekvenci, v kateri se Ruth – ob udarcih domorodskih bobnov in zloveščih zvokih krvoločne favne – prebija k Deanovi hiši skozi nevarno megleno močvirje, pokloni filmu Vudu (I Walked with a Zombie, 1943) Jacquesa Tourneurja. Kot pri večini najbolj učinkovitih pasusov Črnega narcisa je dialog tudi tokrat opuščen, silovito senzualnost prizora porajata izključno zvok in podoba.
Za Powella je pojav zvočnega filma pomenil njegovo nazadovanje: "In ko so se narodi med seboj sporazumevali na najbolj neposreden in preprost način, jim je bil zadan ta udarec. Nastopil je zvok." Kot občudovalec Walta Disneyja, ki je znal po njegovem tako spretno presegati kulturno omejujočo potrebo po govorjeni besedi, se je Powell v obdobju nastajanja Črnega narcisa že nagibal k tistemu, čemur je pravil "komponirani" film, sestavljen na način, ki ga navadno povezujemo s skladanjem glasbe. Cilj je bil ustvariti "organsko povezano celoto dialoga, glasbe in zvočnih učinkov". Pri snovanju napetega stopnjevanja sovražnosti med Clodagh in Ruth, ki se izteče v morilski vrhunec, je Powell eksperimentiral celo z uporabo štoparice, da bi dogajanje do popolnosti uskladil z zvočno podlago Briana Easdala.
Izjemen poudarek na gibanju, barvi in glasbi sta Powell in Pressburger še stopnjevala v svojih kasnejših, manj literarno zasnovanih delih: v baletnem Rdeči čeveljčki, opernem/operetnem Hoffmannove pripovedke (The Tales of Hoffmann, 1951) in filmu Oh… Rosalinda!! (1955). Črni narcis tako predstavlja ključno tranzicijsko točko v karieri dvojice. Ne nazadnje tudi kot njuna prva ekranizacija knjižne predloge, ki ji je sledila cela vrsta literarnih priredb. A Črni narcis je bil sam po sebi izjemen dosežek, kar ostaja tudi šest in pol desetletij kasneje. V primerjavi z omikano produkcijo režijsko-igralskega para Herbert Wilcox/Anna Neagle tipa I Live in Grosvenor Square (1945), Piccadilly Incident (1946), The Courtneys of Curzon Street (1947), ki je v tistem času preplavljala britanske kinematografe, se Črni narcis loteva spolnosti s transgresivno odkritostjo, ki je daleč pred časom.
Med ruševinami uničujoče vojne sta Powell in Pressburger odkrila, da jima krizno obdobje pravzaprav prinaša neomejene možnosti in sijajno priložnost, da pretreseta resnobno, postano filmsko industrijo Velike Britanije ter vanjo vcepita radikalne zamisli in vizije, ki so se porajale onkraj njenih meja.
Če je bil namreč Črni narcis v celoti posnet v okolici Londona, je bila njegova provenienca "britanskega filma" vendarle samo ena plat medalje: Pressburger je bil madžarski Jud iz Miskolca, Junge je bil doma iz Görlitza v Šleziji, kostumograf Hein Heckroth se je rodil v Giessenu v nemški zvezni državi Hesse. Turbulentni časi 20. stoletja so jih pregnali iz domovin in naplavili v Britaniji, kjer so se našli, skupaj z domačini Powellom, Cardiffom in Easdalom, da bi ustvarili to edinstveno in bizarno parabolo o izolaciji, stiski in represiji.
Neil Young (prevedla Maša Peče)
program
Črni narcis (Black Narcissus), torek 5.2. ob 21.00 in sobota 16.2. ob 21.00
Vohun v črnem (The Spy in Black), sreda 6.2. ob 21.15 in četrtek 7.2. ob 19.00
Bagdadski tatič (The Thief of Bagdad), četrtek 7.2. ob 21.00 in sobota 9.2. ob 19.00
Tihotapci (Contraband), sobota 9.2. ob 21.00 in torek 12.2. ob 19.00
Pogrešamo letalo (One of Our Aircraft is Missing), torek 12.2. ob 21.00 in sreda 13.2. ob 19.00
Življenje in smrt polkovnika Blimpa (The Life and Death of Colonel Blimp), sreda 13.2. ob 21.00 in četrtek 14.2. ob 18.00
Canterburyjska zgodba (A Canterbury Tale), četrtek 14.2. ob 21.00 in petek 15.2. ob 19.00
Stvar življenja in smrti (A Matter of Life and Death), petek 15.2. ob 21.30 in sobota 16.2. ob 19.00
Zadnja soba (The Small Back Room), torek 19.2. ob 21.00 in sreda 20.2. ob 19.00
V lisičjem brlogu (Gone To Earth), sreda 20.2. ob 21.00 in četrtek 21.2. ob 19.00
Smrt v očeh (Peeping Tom), četrtek 21.2. ob 21.00 in sobota 23.2. ob 19.00
Rdeči čeveljčki (The Red Shoes), na programu marca in aprila
tekst in foto: Slovenska kinoteka
www.kinoteka.si
