retrospektiva: John Cook
tuje dopisništvo
Ena izmed ključnih figur avstrijskega filma je Kanadčan John Cook (1935–2001); samozvani »prostovoljni Dunajčan« je v svoji drugi domovini posnel samo štiri filme, ki pa so v avstrijskih filmskih krogih dosegli skorajda mitološki status. Lahko je razumeti zakaj: prelomni, spontani realizem srednjemetražnega dokumentarca Enostavno ne zmorem več (Ich schaff's einfach nimmer, 1972/73) in treh igranih celovečercev Počasno poletje (Langsamer Sommer, 1974–76), Klinč (Schwitzkasten, 1978) in Artičoka (Artichoke, 1982) še dandanes pretrese, pa čeprav je »realističen« slog snemanja medtem postal normativ nacionalne kinematografije. Temu bi lahko rekli celo kliše, saj je povprečen avstrijski primerek depresivnega realizma očitno povezan z določenimi pričakovanji umetniško-kinematografskih in festivalskih krogov – v primerjavi s temi trendi se domala čudežna moč Cookove nepristranske zaveze resnici zdi toliko bolj izjemna. V vsakem primeru gre za avtorja, že davno zrelega za mednarodno odkritje.
Njegovi filmi – neodvisne produkcije v vseh možnih pomenih tega pojma – so se v času svojih premier morali zdeti kot neznani objekti iz vesolja, saj je bil avstrijski povojni film globoko zaznamovan z očitnim ogibanjem kakršnemukoli realizmu. Pa vendarle so bili ti imigrantovi portreti avstrijskih družbenih miljejev – bodisi deklasiranih (Enostavno ne zmorem več), boemov (Počasno poletje) ali proletariata (Klinč) – povsem očiščeni didaktične note, ki se ji niso mogli izogniti niti Cookovi najbolj angažirani avstrijski sodobniki. Deloma seveda tudi zato, ker so bili ti sodobniki obremenjeni z nacionalnim balastom in so se spopadali z zgodovinskimi dolgovi, za katere Cooku ni bilo mar (Olaf Möller zanimivo ugotavlja, da je Cook morda plul proti tokovom avstrijske filmske zgodovine, v kateri je ustvarjal, po drugi strani pa bil povsem uglašen s kanadsko tradicijo realizma). Ti Avstrijci so za nameček – iz praktičnih ali drugačnih razlogov – veliko delali za televizijo in bili posledično primorani izpolnjevati določena »vzgojno izobraževalna« pričakovanja. V tej luči postane jasno, zakaj se krajša verzija filma Enostavno ne zmorem več, napravljena za televizijo, naenkrat kompromitira z odvečnimi »razlagami« in pokroviteljskim odnosom do svojih protagonistov.
V izvirni verziji tega filma Cook namreč ne izgublja časa z jadikovanjem nad trdim socialnim okoljem obeh junakov, čeravno to okolje vestno zabeleži. Namesto tega je njegov živahen film poln nepričakovanih trenutkov topline, solidarnosti in izbruhov poezije. Jasno pokaže razmišljujočo naklonjenost, kakršno je ta večno radovedni filmar gojil do skoraj vseh svojih likov in tako filme ohranjal vedno sveže. Njegov ganljivi prvenec zaznamujejo tudi spontana fotografija, neizbrušen videz in občutek za avtentične podrobnosti, kakršne je takrat lahko lovila samo 16-milimetrska filmska kamera. Legenda pravi, da je bil Enostavno ne zmorem več povsem improviziran in posnet na licu mesta, saj sta Cooku oba protagonista padla dobesedno v naročje: pred kamero namreč nastopata Cookova snažilka in njen mož romskega porekla, za polovico mlajši od žene (24), ki bi rad postal boksar (njegov vzornik je Muhammad Ali, takrat še vedno bolj znan kot Cassius Clay). Kot filmar se Cook seveda ni vzel od nikoder: preden se je s svojo punco, modelom Elfie Samotan, preselil v njeno rodno Avstrijo, je v Parizu slovel kot modni fotograf, kar pomeni, da je preskok v snemanje filmov napravil dobro oborožen s poznavanjem fotografske tehnike, med drugim pa se je preživljal tudi z režiranjem reklam in industrijskih filmov.
Pravzaprav je Cook leta 1975, prav med snemanjem svoje zadnje in močno odmevne reklamne kampanje za mineralno vodo Römerquelle, intenzivno delal tudi na svojem nedvomno najsijajnejšem filmu. Počasno poletje, ki ga je zasnoval skupaj z Michaelom Pilzem, še enim izjemnim odpadnikom avstrijskega filma, je lahkotno tekoča, nepretenciozno kompleksna »dnevniška« sestavljanka o nenavadnih (ljubezenskih) življenjih Johna Cooka, o njegovih prijateljstvih in malenkostnih sporih z drugimi umetniki (vsi nastopajoči v filmu igrajo »sami sebe«), o šarmantnosti toplega piva in lenobnega poletnega popoldneva, in še zlasti o tem, kako svetlobni prameni božajo sprehajalce po dunajskih uličnih labirintih v zgodnjih sedemdesetih. Cook avtobiografske komponente filma (ki koreninijo v njegovem razhodu z Elfie Samotan) nežno zavije v fikcijo: film, posnet pred štirimi leti, gledata in komentirata osrednja protagonista – eden izmed njiju je Cook osebno, čigar angleško naglašena nemščina poskrbi še za prav posebno atmosfero celote. Film je bil zasebno financiran, posnet na poceni super-8-milimetrski filmski trak in nato povečan na 35 mm. Njegova vztrajna, občudovanja vredna osredotočenost na dozdevno nepomembno taisto nepomembno nato povzdiguje do statusa skrivnostnega in lepega; v tem je Počasno poletje ključen izraz Cookovega potepuškega duha. Počasno poletje je pogosto primerjano z intimnimi izpovedmi Jeana Eustacha in podobnih velikih sodobnikov, vendar je v resnici šlo (in še vedno gre) za povsem samosvoje umetniško delo.
Ta samosvojost pride še toliko bolj do izraza v primerjavi s Cookovim naslednjim filmom: Klinč je16-milimetrska kronika delavca Hermanna, ki ga sreča znova in znova pušča na cedilu. Namesto labirintnega, ležernega vzdušja predhodnega filma se Klinč ponaša s čisto, klasično konstrukcijo. V svojem brezhibno realističnem portretu dunajskega proletariata (ki ga »igrajo« izključno amaterji) je Klinč obveljal za mojstrovino in nedosegljiv vzor sodobnim avstrijskim težnjam po filmskem realizmu. Če ga primerjamo s pesimizmom nekaterih nedavnih avstrijskih filmov, se zdi neverjetno, da so Klinču ob nastanku očitali defetizem; film je namreč na tipično Cookov način predvsem ambivalenten glede usode svojega junaka. Hermann morda res goji tipične malomeščanske ideje o boljšem življenju, vendar se v filmu zgodi realna in realistična sprememba; spodbudni signali solidarnosti se mešajo z razočaranimi vpogledi v mehanizem kapitalističnega sistema, iz čigar klinča se Hermann morda ne more izviti, zato pa se mu tudi nikoli ne ukloni.
Če že kaj, potem bi filmu glede na njegove strogo realistične ambicije lahko »očitali« preveliko stopnjo samozavedanja: skrbno izmerjena lepota vsakega posnetka (in način, kako se zlivajo skupaj) je skorajda prelepa, da bi predstavljala resničnost, socialna razslojenost pa je grobo poudarjena z vpeljavo neke netipične karikature (dvoličnega pisatelja, ki ga z velikim užitkom upodablja Franz Schuh). Vendar je to že drobnjakarstvo. Spomnim se slovenskega prijatelja in kolega, ki je sprva okleval, ko sem ga povabil na projekcijo filma, saj filmska kopija ni imela podnapisov – po projekciji je bil hvaležen in navdušen, ušlo mu ni nič, saj je vse v filmu izraženo s tisto dozdevno skrajno preprostostjo, ki jo dosegajo le redka veličastna filmska dela. Če nama še vedno ne zaupate, bodo vse projekcije v Kinoteki opremljene s podnapisi.
Christoph Huber (prevedel Jurij Meden)
Program
Počasno poletje (Langsamer Sommer), torek 18.10. ob 21.00, petek 21.10. ob 19.00
Klinč (Schwitzkasten), sreda 19.10. ob 19.00, petek 21.10. ob 21.00
Artičoka (Artischocke), sreda 19.10. ob 21.00
Enostavno ne zmorem več (Ich schaff's einfach nimmer), četrtek 20.10. ob 20.30
tekst in foto: Slovenska kinoteka
http://www.kinoteka.si/
tuje dopisništvo
Ena izmed ključnih figur avstrijskega filma je Kanadčan John Cook (1935–2001); samozvani »prostovoljni Dunajčan« je v svoji drugi domovini posnel samo štiri filme, ki pa so v avstrijskih filmskih krogih dosegli skorajda mitološki status. Lahko je razumeti zakaj: prelomni, spontani realizem srednjemetražnega dokumentarca Enostavno ne zmorem več (Ich schaff's einfach nimmer, 1972/73) in treh igranih celovečercev Počasno poletje (Langsamer Sommer, 1974–76), Klinč (Schwitzkasten, 1978) in Artičoka (Artichoke, 1982) še dandanes pretrese, pa čeprav je »realističen« slog snemanja medtem postal normativ nacionalne kinematografije. Temu bi lahko rekli celo kliše, saj je povprečen avstrijski primerek depresivnega realizma očitno povezan z določenimi pričakovanji umetniško-kinematografskih in festivalskih krogov – v primerjavi s temi trendi se domala čudežna moč Cookove nepristranske zaveze resnici zdi toliko bolj izjemna. V vsakem primeru gre za avtorja, že davno zrelega za mednarodno odkritje.
Njegovi filmi – neodvisne produkcije v vseh možnih pomenih tega pojma – so se v času svojih premier morali zdeti kot neznani objekti iz vesolja, saj je bil avstrijski povojni film globoko zaznamovan z očitnim ogibanjem kakršnemukoli realizmu. Pa vendarle so bili ti imigrantovi portreti avstrijskih družbenih miljejev – bodisi deklasiranih (Enostavno ne zmorem več), boemov (Počasno poletje) ali proletariata (Klinč) – povsem očiščeni didaktične note, ki se ji niso mogli izogniti niti Cookovi najbolj angažirani avstrijski sodobniki. Deloma seveda tudi zato, ker so bili ti sodobniki obremenjeni z nacionalnim balastom in so se spopadali z zgodovinskimi dolgovi, za katere Cooku ni bilo mar (Olaf Möller zanimivo ugotavlja, da je Cook morda plul proti tokovom avstrijske filmske zgodovine, v kateri je ustvarjal, po drugi strani pa bil povsem uglašen s kanadsko tradicijo realizma). Ti Avstrijci so za nameček – iz praktičnih ali drugačnih razlogov – veliko delali za televizijo in bili posledično primorani izpolnjevati določena »vzgojno izobraževalna« pričakovanja. V tej luči postane jasno, zakaj se krajša verzija filma Enostavno ne zmorem več, napravljena za televizijo, naenkrat kompromitira z odvečnimi »razlagami« in pokroviteljskim odnosom do svojih protagonistov.
V izvirni verziji tega filma Cook namreč ne izgublja časa z jadikovanjem nad trdim socialnim okoljem obeh junakov, čeravno to okolje vestno zabeleži. Namesto tega je njegov živahen film poln nepričakovanih trenutkov topline, solidarnosti in izbruhov poezije. Jasno pokaže razmišljujočo naklonjenost, kakršno je ta večno radovedni filmar gojil do skoraj vseh svojih likov in tako filme ohranjal vedno sveže. Njegov ganljivi prvenec zaznamujejo tudi spontana fotografija, neizbrušen videz in občutek za avtentične podrobnosti, kakršne je takrat lahko lovila samo 16-milimetrska filmska kamera. Legenda pravi, da je bil Enostavno ne zmorem več povsem improviziran in posnet na licu mesta, saj sta Cooku oba protagonista padla dobesedno v naročje: pred kamero namreč nastopata Cookova snažilka in njen mož romskega porekla, za polovico mlajši od žene (24), ki bi rad postal boksar (njegov vzornik je Muhammad Ali, takrat še vedno bolj znan kot Cassius Clay). Kot filmar se Cook seveda ni vzel od nikoder: preden se je s svojo punco, modelom Elfie Samotan, preselil v njeno rodno Avstrijo, je v Parizu slovel kot modni fotograf, kar pomeni, da je preskok v snemanje filmov napravil dobro oborožen s poznavanjem fotografske tehnike, med drugim pa se je preživljal tudi z režiranjem reklam in industrijskih filmov.
Pravzaprav je Cook leta 1975, prav med snemanjem svoje zadnje in močno odmevne reklamne kampanje za mineralno vodo Römerquelle, intenzivno delal tudi na svojem nedvomno najsijajnejšem filmu. Počasno poletje, ki ga je zasnoval skupaj z Michaelom Pilzem, še enim izjemnim odpadnikom avstrijskega filma, je lahkotno tekoča, nepretenciozno kompleksna »dnevniška« sestavljanka o nenavadnih (ljubezenskih) življenjih Johna Cooka, o njegovih prijateljstvih in malenkostnih sporih z drugimi umetniki (vsi nastopajoči v filmu igrajo »sami sebe«), o šarmantnosti toplega piva in lenobnega poletnega popoldneva, in še zlasti o tem, kako svetlobni prameni božajo sprehajalce po dunajskih uličnih labirintih v zgodnjih sedemdesetih. Cook avtobiografske komponente filma (ki koreninijo v njegovem razhodu z Elfie Samotan) nežno zavije v fikcijo: film, posnet pred štirimi leti, gledata in komentirata osrednja protagonista – eden izmed njiju je Cook osebno, čigar angleško naglašena nemščina poskrbi še za prav posebno atmosfero celote. Film je bil zasebno financiran, posnet na poceni super-8-milimetrski filmski trak in nato povečan na 35 mm. Njegova vztrajna, občudovanja vredna osredotočenost na dozdevno nepomembno taisto nepomembno nato povzdiguje do statusa skrivnostnega in lepega; v tem je Počasno poletje ključen izraz Cookovega potepuškega duha. Počasno poletje je pogosto primerjano z intimnimi izpovedmi Jeana Eustacha in podobnih velikih sodobnikov, vendar je v resnici šlo (in še vedno gre) za povsem samosvoje umetniško delo.
Ta samosvojost pride še toliko bolj do izraza v primerjavi s Cookovim naslednjim filmom: Klinč je16-milimetrska kronika delavca Hermanna, ki ga sreča znova in znova pušča na cedilu. Namesto labirintnega, ležernega vzdušja predhodnega filma se Klinč ponaša s čisto, klasično konstrukcijo. V svojem brezhibno realističnem portretu dunajskega proletariata (ki ga »igrajo« izključno amaterji) je Klinč obveljal za mojstrovino in nedosegljiv vzor sodobnim avstrijskim težnjam po filmskem realizmu. Če ga primerjamo s pesimizmom nekaterih nedavnih avstrijskih filmov, se zdi neverjetno, da so Klinču ob nastanku očitali defetizem; film je namreč na tipično Cookov način predvsem ambivalenten glede usode svojega junaka. Hermann morda res goji tipične malomeščanske ideje o boljšem življenju, vendar se v filmu zgodi realna in realistična sprememba; spodbudni signali solidarnosti se mešajo z razočaranimi vpogledi v mehanizem kapitalističnega sistema, iz čigar klinča se Hermann morda ne more izviti, zato pa se mu tudi nikoli ne ukloni.
Če že kaj, potem bi filmu glede na njegove strogo realistične ambicije lahko »očitali« preveliko stopnjo samozavedanja: skrbno izmerjena lepota vsakega posnetka (in način, kako se zlivajo skupaj) je skorajda prelepa, da bi predstavljala resničnost, socialna razslojenost pa je grobo poudarjena z vpeljavo neke netipične karikature (dvoličnega pisatelja, ki ga z velikim užitkom upodablja Franz Schuh). Vendar je to že drobnjakarstvo. Spomnim se slovenskega prijatelja in kolega, ki je sprva okleval, ko sem ga povabil na projekcijo filma, saj filmska kopija ni imela podnapisov – po projekciji je bil hvaležen in navdušen, ušlo mu ni nič, saj je vse v filmu izraženo s tisto dozdevno skrajno preprostostjo, ki jo dosegajo le redka veličastna filmska dela. Če nama še vedno ne zaupate, bodo vse projekcije v Kinoteki opremljene s podnapisi.
Christoph Huber (prevedel Jurij Meden)
Program
Počasno poletje (Langsamer Sommer), torek 18.10. ob 21.00, petek 21.10. ob 19.00
Klinč (Schwitzkasten), sreda 19.10. ob 19.00, petek 21.10. ob 21.00
Artičoka (Artischocke), sreda 19.10. ob 21.00
Enostavno ne zmorem več (Ich schaff's einfach nimmer), četrtek 20.10. ob 20.30
tekst in foto: Slovenska kinoteka
http://www.kinoteka.si/
