Ob izidu filmografije slovenskega animiranega filma 1952–2012
Filmografija slovenskega animiranega filma 1952–2012 je prvi obširen oris zgodovine animiranega filma v Sloveniji. Filmografske podatke in bogato slikovno gradivo spremlja dvojezični tekst (slovenski in angleški), ki ovrednoti zgodovino slovenskega animiranega filma. Animirani film je filmska zvrst oživljanja/animiranja risb, lutk, kolažev, predmetov in drugih živih ali neživih stvari, posnetih v tehniki sličica za sličico s filmsko ali video kamero, digitalnim fotoaparatom ali narejenih s pomočjo računalnika. Glede na animacijsko tehniko, uporabljene materiale in postopke proizvodnje animirani film ločujemo na risani, lutkovni (ta se glede na materiale loči na animacijo lutk, gline in plastelina) ter kolaž film (izrezanka in silhuetna animacija), na računalniško animacijo (2D in 3D) in na animacijo drugih tehnik (risanje ali praskanje na filmski trak, risanje ali slikanje na steklo, risanje v pesek, piksilacijo, predmetno animacijo, animacijo fotografij idr.).
Program I: rojstvo in klasično obdobje
Profesionalni začetki animiranega filma v Sloveniji so temeljili izključno na zvrsti lutkovnega animiranega filma. Verjetno bi danes težko pisali o tradiciji slovenske lutkovne animacije, če se Saša Dobrila ne bi po vrnitvi iz Prage lotil izdelave lutk, scenarija in scene za svoj prvi animirani film. Od leta 1952 do 1968 so v lutkovnem oddelku Triglav filma ustvarili 26 animiranih lutkovnih del. Vse je kazalo, da se bo začela »ljubljanska šola lutkovne animacije« profesionalizirati, vendar vodstvo Triglav filma očitno ni imelo jasne razvojne perspektive, pa tudi ne trdnega stališča, kaj naj bi lutkovni film sploh bil. Triglav film je bil postopoma integriran v Viba film in s tem je pri nas za dolga leta zamrla tudi zvrst animiranega lutkovnega filma. Konec petdesetih let se kot režiserji animiranih filmov predstavijo Zvone Sintič in Črt Škodlar, pozneje pa še Miki Muster, Dušan Povh, Janez Menart, Dušan Hrovatin in drugi. Čeprav njihovi začetni filmi niso dosegli večjih mednarodnih uspehov, so bili s to generacijo postavljeni temelji za razvoj slovenskega animiranega filma.
Dobrila je s pol-profesionalno ekipo sodelavcev, z minimalnimi sredstvi in amatersko tehniko leta 1952 uspel dokončati prvi slovenski profesionalni animirani film 7 na en mah. Kljub tehnično površni animaciji, revni scenografiji in dramaturškim pomanjkljivostim zgodbe je vsekakor pomenil velik uspeh, saj je bila z njim ustvarjena osnova za razvoj slovenskega animiranega filma. 7 na en mah vsebuje veliko improvizacije, ustvarjen je bolj po intuiciji kot po premišljenem načrtu, sam proces izdelave filma pa je bil zelo pomemben, saj so ustvarjalci med delom sproti reševali težave, specifične za lutkovni film kot zvrst filmske animacije, ali se jih vsaj začeli zavedati. Obenem so pridobili toliko osnovne prakse, da so še istega leta ustvarili popolno produkcijsko ekipo z deljenimi dolžnostmi. Kljub temu je bilo število sodelavcev tako neznatno, da še ni bilo mogoče ustvariti nepretrgane proizvodnje lutkovnih filmov. Dobrila je istega leta s kreditom Triglav filma dokončal svoje drugo delo, animirano igrano moralko o škodljivosti pogrošne mladinske literature Vitez in koš. Za razliko od prvega filma se je lahko bolj posvetil režiji in animaciji, saj je oblikovanje lutk prepustil Ajši Pengov, ki je zaslovela s svojimi lutkami in kostumi za Mestno lutkovno gledališče, za kamero pa je prvič stal Mile de Gleria, ki je uspel pričarati zlitje med realnim okoljem in lutkami v prostoru.
Akademski kipar, ilustrator, karikaturist, avtor animiranih filmov in stripov Miki Muster je zaslovel kot avtor Zvitorepca, najbolj popularnega slovenskega stripa. S stripovsko serijo Dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika je ustvaril prve izvirne domače stripovske junake, ki jih poznajo in berejo že tri generacije slovenskih bralcev, ter obenem postavil temelje žanra antropomorfnega stripa, nadgrajenega s pustolovskimi in humorističnimi presežki. Prvi lik, ki ga je poskusno animiral, je bil prav Zvitorepec, na začetku šestdesetih let pa je za Viba film ustvaril tri animirane mojstrovine: Puščica (1960), Kurir Nejček (1961) in Zimska zgodba (1962).
Dušan Hrovatin je stopil na pot animatorja v ljubljanskem lutkovnem gledališču leta 1953, za njegov razvoj na področju filmske animacije pa je bilo prav gotovo usodno sodelovanje z znanim poljskim avtorjem Edwardom Sturlisom, ki je leta 1962 v proizvodnji Triglav filma režiral film Klativitez. Kot je zapisala Mirjana Borčić, se je Hrovatin znal vživeti v razne koncepte ter ob tem ostajal samosvoj in ustvarjalen. Razvejena paleta čustev in razpoloženj, iz filma v film drugačnih, je od njega zahtevala, da se vživlja v psiho posameznega lika in sinhronizira zbir neštetih gibov, ki ga opredeljujejo. Vse svoje izkušnje je Hrovatin združil v filmu Kitarist (1964), ki ga je po scenariju Janeza Menarta, s stilno različnimi lutkami Mare Kraljeve in ob glasbi Boruta Lesjaka, režiral in animiral sam.
Črt Škodlar je ustvarjalno pot začel pri petnajstih, ko se je kot amater pridružil Mestnemu lutkovnemu gledališču. Osnove lutkovne animacije mu je posredoval prvi slovenski filmski lutkar Saša Dobrila, v film in filmsko animacijo pa sta ga uvajala tudi snemalec Marjan Pfeifer in režiser Boštjan Hladnik. V drugi polovici petdesetih je začel svojo ljubezen do lutk spreminjati v izjemne filmske dosežke. V Jutru, jezeru in večeru v Annecyju (1965) avtor vizualizira svojo drugo veliko ljubezen – glasbo. Kot je zapisala Saša Bizjak, je Škodlarjeva animacija fascinantna zaradi neverjetne subtilnosti, s katero je vsak ton predstavil s kombinacijo različnih likov, barv in oblik, ki se spreminjajo tako ubrano in harmonično, kot orkester izvaja svojo skladbo.
Eden prvih gostujočih avtorjev, ki je s svojim znanjem in izkušnjami obogatil slovenski animirani film, je bil hrvaški režiser in scenarist Branko Ranitović. Ranitović je v šestdesetih in sedemdesetih letih režiral animirane filme za različne producente iz različnih središč nekdanje Jugoslavije in tako širil izkušnje ter estetiko zagrebške šole animiranega filma. Največ filmov, med njimi tudi animirano filmsko priredbo Gogoljeve povesti Norčevi zapiski (1967), je naredil za slovenskega producenta Viba film. Vabilu v Ljubljano sta se sredi oziroma konec šestdesetih let odzvala tudi slavna poljska avtorja Mirosław Kijowicz in Witold Giersz. S svojimi filmi sta v Slovenijo prinesla svež avtorski pristop, a njuna prisotnost na delo slovenskih avtorjev ni imela odločilnega vpliva. Edini domači avtor, ki je aktivno sodeloval z obema Poljakoma, med drugim kot scenarist in režiser pri filmu Brodolomci (1969), je bil Milan Ljubić, ki je bil tudi glavni »krivec« za navezavo stikov s poljskimi ustvarjalci.
Morda bi lahko postavili mejnik rojstva sodobnega avtorskega animiranega filma pri nas v sredino sedemdesetih let, ko sta Koni Steinbacher in Janez Marinšek ustvarila filma Študent (1975) in Močvirje (1976), ter zanju začela prejemati pomembne nagrade na domačih in mednarodnih festivalih animiranega filma.
Drug pomemben mejnik v slovenskem avtorskem animiranem filmu je tudi leto 1984, ko je Zvonko Čoh za svoj avtorski prvenec Poljubi mehka me radirka dobil nagrado za najboljši film na prestižnem zagrebškem festivalu Animafest ter kot prvi avtor animiranega filma tudi nagrado Metod Badjura za življenjsko delo na nacionalnem filmskem festivalu, takrat še Tednu domačega filma v Celju. Film je v celoti risan s svinčnikom na papirju. Nova kombinacija figurativne risbe, postavljene v klasičen likovni prostor, in nadrealistične vsebine, ki nastanejo s pomočjo metafor in asociacij, uvršča Čoha v sam vrh svetovne animacije.
Na največjih svetovnih festivalih pa je opozoril nase tudi Zdravko Barišič. Prejel je dve veliki medalji na Festivalu jugoslovanskega dokumentarnega in kratkometražnega filma v Beogradu, s filmom Oblast (1987) pa je leta 1988 na filmskem festivalu v Berlinu kot edini slovenski avtor animiranega filma prejel zlatega medveda. Za isti film je bil leta 1989 predlagan za nominacijo za oskarja. V alegoriji Oblast je uporabljena kolažna tehnika, pred nami se vrstijo različni simboli in piksilirana avtorjeva roka, ki riše animirano črto.
Več o drugih avtorjih in avtoricah, ki so s svojimi animiranimi filmi ustvarjali (in še vedno ustvarjajo) slovenski animirani film, si lahko preberete v knjigi Filmografija slovenskega animiranega filma 1952–2012, ki v mesecu maju izide pri Slovenski kinoteki.
Igor Prassel
Program:
- ponedeljek 28.5.
Slovenski animirani film – Rojstvo in klasično obdobje, ob 19.00
Slovenski animirani film – Od osamosvojitve do danes, ob 21.00
tekst in foto: Slovenska kinoteka
http://www.kinoteka.si/
Filmografija slovenskega animiranega filma 1952–2012 je prvi obširen oris zgodovine animiranega filma v Sloveniji. Filmografske podatke in bogato slikovno gradivo spremlja dvojezični tekst (slovenski in angleški), ki ovrednoti zgodovino slovenskega animiranega filma. Animirani film je filmska zvrst oživljanja/animiranja risb, lutk, kolažev, predmetov in drugih živih ali neživih stvari, posnetih v tehniki sličica za sličico s filmsko ali video kamero, digitalnim fotoaparatom ali narejenih s pomočjo računalnika. Glede na animacijsko tehniko, uporabljene materiale in postopke proizvodnje animirani film ločujemo na risani, lutkovni (ta se glede na materiale loči na animacijo lutk, gline in plastelina) ter kolaž film (izrezanka in silhuetna animacija), na računalniško animacijo (2D in 3D) in na animacijo drugih tehnik (risanje ali praskanje na filmski trak, risanje ali slikanje na steklo, risanje v pesek, piksilacijo, predmetno animacijo, animacijo fotografij idr.).
Program I: rojstvo in klasično obdobje
Profesionalni začetki animiranega filma v Sloveniji so temeljili izključno na zvrsti lutkovnega animiranega filma. Verjetno bi danes težko pisali o tradiciji slovenske lutkovne animacije, če se Saša Dobrila ne bi po vrnitvi iz Prage lotil izdelave lutk, scenarija in scene za svoj prvi animirani film. Od leta 1952 do 1968 so v lutkovnem oddelku Triglav filma ustvarili 26 animiranih lutkovnih del. Vse je kazalo, da se bo začela »ljubljanska šola lutkovne animacije« profesionalizirati, vendar vodstvo Triglav filma očitno ni imelo jasne razvojne perspektive, pa tudi ne trdnega stališča, kaj naj bi lutkovni film sploh bil. Triglav film je bil postopoma integriran v Viba film in s tem je pri nas za dolga leta zamrla tudi zvrst animiranega lutkovnega filma. Konec petdesetih let se kot režiserji animiranih filmov predstavijo Zvone Sintič in Črt Škodlar, pozneje pa še Miki Muster, Dušan Povh, Janez Menart, Dušan Hrovatin in drugi. Čeprav njihovi začetni filmi niso dosegli večjih mednarodnih uspehov, so bili s to generacijo postavljeni temelji za razvoj slovenskega animiranega filma.
Dobrila je s pol-profesionalno ekipo sodelavcev, z minimalnimi sredstvi in amatersko tehniko leta 1952 uspel dokončati prvi slovenski profesionalni animirani film 7 na en mah. Kljub tehnično površni animaciji, revni scenografiji in dramaturškim pomanjkljivostim zgodbe je vsekakor pomenil velik uspeh, saj je bila z njim ustvarjena osnova za razvoj slovenskega animiranega filma. 7 na en mah vsebuje veliko improvizacije, ustvarjen je bolj po intuiciji kot po premišljenem načrtu, sam proces izdelave filma pa je bil zelo pomemben, saj so ustvarjalci med delom sproti reševali težave, specifične za lutkovni film kot zvrst filmske animacije, ali se jih vsaj začeli zavedati. Obenem so pridobili toliko osnovne prakse, da so še istega leta ustvarili popolno produkcijsko ekipo z deljenimi dolžnostmi. Kljub temu je bilo število sodelavcev tako neznatno, da še ni bilo mogoče ustvariti nepretrgane proizvodnje lutkovnih filmov. Dobrila je istega leta s kreditom Triglav filma dokončal svoje drugo delo, animirano igrano moralko o škodljivosti pogrošne mladinske literature Vitez in koš. Za razliko od prvega filma se je lahko bolj posvetil režiji in animaciji, saj je oblikovanje lutk prepustil Ajši Pengov, ki je zaslovela s svojimi lutkami in kostumi za Mestno lutkovno gledališče, za kamero pa je prvič stal Mile de Gleria, ki je uspel pričarati zlitje med realnim okoljem in lutkami v prostoru.
Akademski kipar, ilustrator, karikaturist, avtor animiranih filmov in stripov Miki Muster je zaslovel kot avtor Zvitorepca, najbolj popularnega slovenskega stripa. S stripovsko serijo Dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika je ustvaril prve izvirne domače stripovske junake, ki jih poznajo in berejo že tri generacije slovenskih bralcev, ter obenem postavil temelje žanra antropomorfnega stripa, nadgrajenega s pustolovskimi in humorističnimi presežki. Prvi lik, ki ga je poskusno animiral, je bil prav Zvitorepec, na začetku šestdesetih let pa je za Viba film ustvaril tri animirane mojstrovine: Puščica (1960), Kurir Nejček (1961) in Zimska zgodba (1962).
Dušan Hrovatin je stopil na pot animatorja v ljubljanskem lutkovnem gledališču leta 1953, za njegov razvoj na področju filmske animacije pa je bilo prav gotovo usodno sodelovanje z znanim poljskim avtorjem Edwardom Sturlisom, ki je leta 1962 v proizvodnji Triglav filma režiral film Klativitez. Kot je zapisala Mirjana Borčić, se je Hrovatin znal vživeti v razne koncepte ter ob tem ostajal samosvoj in ustvarjalen. Razvejena paleta čustev in razpoloženj, iz filma v film drugačnih, je od njega zahtevala, da se vživlja v psiho posameznega lika in sinhronizira zbir neštetih gibov, ki ga opredeljujejo. Vse svoje izkušnje je Hrovatin združil v filmu Kitarist (1964), ki ga je po scenariju Janeza Menarta, s stilno različnimi lutkami Mare Kraljeve in ob glasbi Boruta Lesjaka, režiral in animiral sam.
Črt Škodlar je ustvarjalno pot začel pri petnajstih, ko se je kot amater pridružil Mestnemu lutkovnemu gledališču. Osnove lutkovne animacije mu je posredoval prvi slovenski filmski lutkar Saša Dobrila, v film in filmsko animacijo pa sta ga uvajala tudi snemalec Marjan Pfeifer in režiser Boštjan Hladnik. V drugi polovici petdesetih je začel svojo ljubezen do lutk spreminjati v izjemne filmske dosežke. V Jutru, jezeru in večeru v Annecyju (1965) avtor vizualizira svojo drugo veliko ljubezen – glasbo. Kot je zapisala Saša Bizjak, je Škodlarjeva animacija fascinantna zaradi neverjetne subtilnosti, s katero je vsak ton predstavil s kombinacijo različnih likov, barv in oblik, ki se spreminjajo tako ubrano in harmonično, kot orkester izvaja svojo skladbo.
Eden prvih gostujočih avtorjev, ki je s svojim znanjem in izkušnjami obogatil slovenski animirani film, je bil hrvaški režiser in scenarist Branko Ranitović. Ranitović je v šestdesetih in sedemdesetih letih režiral animirane filme za različne producente iz različnih središč nekdanje Jugoslavije in tako širil izkušnje ter estetiko zagrebške šole animiranega filma. Največ filmov, med njimi tudi animirano filmsko priredbo Gogoljeve povesti Norčevi zapiski (1967), je naredil za slovenskega producenta Viba film. Vabilu v Ljubljano sta se sredi oziroma konec šestdesetih let odzvala tudi slavna poljska avtorja Mirosław Kijowicz in Witold Giersz. S svojimi filmi sta v Slovenijo prinesla svež avtorski pristop, a njuna prisotnost na delo slovenskih avtorjev ni imela odločilnega vpliva. Edini domači avtor, ki je aktivno sodeloval z obema Poljakoma, med drugim kot scenarist in režiser pri filmu Brodolomci (1969), je bil Milan Ljubić, ki je bil tudi glavni »krivec« za navezavo stikov s poljskimi ustvarjalci.
Morda bi lahko postavili mejnik rojstva sodobnega avtorskega animiranega filma pri nas v sredino sedemdesetih let, ko sta Koni Steinbacher in Janez Marinšek ustvarila filma Študent (1975) in Močvirje (1976), ter zanju začela prejemati pomembne nagrade na domačih in mednarodnih festivalih animiranega filma.
Drug pomemben mejnik v slovenskem avtorskem animiranem filmu je tudi leto 1984, ko je Zvonko Čoh za svoj avtorski prvenec Poljubi mehka me radirka dobil nagrado za najboljši film na prestižnem zagrebškem festivalu Animafest ter kot prvi avtor animiranega filma tudi nagrado Metod Badjura za življenjsko delo na nacionalnem filmskem festivalu, takrat še Tednu domačega filma v Celju. Film je v celoti risan s svinčnikom na papirju. Nova kombinacija figurativne risbe, postavljene v klasičen likovni prostor, in nadrealistične vsebine, ki nastanejo s pomočjo metafor in asociacij, uvršča Čoha v sam vrh svetovne animacije.
Na največjih svetovnih festivalih pa je opozoril nase tudi Zdravko Barišič. Prejel je dve veliki medalji na Festivalu jugoslovanskega dokumentarnega in kratkometražnega filma v Beogradu, s filmom Oblast (1987) pa je leta 1988 na filmskem festivalu v Berlinu kot edini slovenski avtor animiranega filma prejel zlatega medveda. Za isti film je bil leta 1989 predlagan za nominacijo za oskarja. V alegoriji Oblast je uporabljena kolažna tehnika, pred nami se vrstijo različni simboli in piksilirana avtorjeva roka, ki riše animirano črto.
Več o drugih avtorjih in avtoricah, ki so s svojimi animiranimi filmi ustvarjali (in še vedno ustvarjajo) slovenski animirani film, si lahko preberete v knjigi Filmografija slovenskega animiranega filma 1952–2012, ki v mesecu maju izide pri Slovenski kinoteki.
Igor Prassel
Program:
- ponedeljek 28.5.
Slovenski animirani film – Rojstvo in klasično obdobje, ob 19.00
Slovenski animirani film – Od osamosvojitve do danes, ob 21.00
tekst in foto: Slovenska kinoteka
http://www.kinoteka.si/
