Émil Cohl: partizan animirane podobe
Zadnja velika retrospektiva, posvečena opusu Émila Cohla, se je odvila v Parizu aprila 2008. Njena priprava je vključevala veliko zahtevnega popisovanja, primerjanja in analize kopij ter izvirnih gradiv v številnih arhivih in kinotekah v Franciji in tujini, rezultat pa so bile tudi številne restavracije. Največji del tega podviga je potekal v Franciji, v CNC-jevem Francoskem filmskem arhivu v Bois d’Arcyju, in s tesnim sodelovanjem Pierra Courtet-Cohla, vnuka Émila (Courtet-) Cohla, prizadevnega in skromnega borca za spomin na deda, ki je žal preminil pred začetkom retrospektive.
Ta večmesečni trud v temi dvorane je tudi na novo osvetlil in dopolnil podvig, ki se ga je pred dvajsetimi leti lotil Gaumont z retrospektivo Émila Cohla na Dnevih nemega filma v Pordenonu leta 1990, ki je postregla tudi z vrsto novih kopij in restavracij na 35-milimetrskem filmskem traku. Tudi zaradi tega vestnega dela so se ti sicer dolga leta nevideni filmi ohranili v dobrem stanju in bili vendarle predvajani ter ob tej priložnosti (končno) izdani še v DVD formatu. Nov izčrpen popis, ki se je začel leta 2006 – v veliko pomoč so bile tudi številne raziskave o zgodovini filma, izdaje knjig ter filmografij od začetka devetdesetih let in družinski arhivi –, prinaša (ponovno) odkritje domala nikoli predvajanih filmov. Nepredvajanih, ker niso bili kot, denimo, Plamenčkovi podvigi (Les Exploits de Feu Follet, 1911) nikoli restavrirani, ker nikoli niso bili prikazani v svoji integralni verziji, saj so bili vse do zdaj nepopolni kot film Prihodnost v stopalih (L'Avenir dévoilé par les lignes du pied, 1917), ali pa zato ker so veljali za izgubljene kot na primer Muhave vžigalice (Les Allumettes fantaisistes, 1912). Ti filmi so bili natančno identificirani in datirani tudi s pomočjo zvežčičev, v katere je sam Cohl skrbno sproti zapisoval vse podatke o filmih, pri katerih je sodeloval od leta 1908 vse do 1923, uradnega in teoretičnega konca njegove filmske kariere. Od tristotih filmov, pri katerih je sodeloval v petnajstih letih, je danes ohranjenih le dvainsedemdeset.
Dve od štirih projekcij, ki jih Slovenska kinoteka 19. in 20. oktobra predstavlja v sodelovanju s Francoskim filmskim arhivom, delujočim v okviru Nacionalnega filmskega centra (CNC), prinašata cvetnik njegovih najbolj emblematičnih filmov. Po eni strani pričata o njegovi poti med različnimi produkcijskimi hišami, s katerimi je bil povezan (Gaumont, Pathé Frères, Eclipse, Éclair, Éclair New York), po drugi strani o njegovi ustvarjalni edinstvenosti, o njegovi domiselnosti na področju animacije in o njegovem doživljanju sveta. Ne pozabimo, da je bil Cohl, preden je pri petdesetih postal režiser, bolj ali manj uspešen igralec, fotograf, scenarist in predvsem ilustrator, karikaturist in avtor plakatov. Veliko disciplin je temu partizanskemu samouku podobe omogočilo, da se je nove umetnosti, ki ji pravimo film, lotil z vso potrebno potrpežljivostjo in spretnostjo. Prvi projekciji vključujeta dvajset naslovov, večinoma iz zbirk CNC-jevega Francoskega filmskega arhiva, ki prihajajo iz vseh obdobij Cohlovega ustvarjanja od leta 1908 do 1923. Prikazujeta veliko inventivnost tega multidisciplinarnega umetnika, ki se je dobro zavedal pomena filma in novih možnosti, ki jih je ta umetnost ponujala njegovemu delu in mu omogočila, da je lahko razširil meje svojih risb in svoje najbolj fantastične zamisli spravil v gibanje. Najlepši primer je film Privid (Fantasmagorie, 1908), pri katerem jasno vidimo, kako se je Émilu Cohlu nemudoma neznansko razmahnila njegova umetniška svoboda, s čimer je na neki način nakazal, da lahko samo film premika meje tehničnih in grafičnih zmožnosti, ki jih je prej uporabljal v svojih risbah.
Priložnost ni pomembna le zato, ker omogoča ogled pripravljenega izbora v izvrstnih pogojih in s 35-milimetrskega filma, pač pa nekateri naslovi povsem na novo osvetljujejo delo Émila Cohla. Pogosto tako zaznamo domoljubje v filmih, ki so nastali v letih 1914–1918 – Škratovi podvigi (Les Exploits de Farfadet, 1916), vse do velike retrospektive nepredvajani; Pustolovščine nepridipravov (Les Aventures des Pieds Nickelés, 1917), predstavljene v dolgi še neizdani verziji –, ali vidimo, kako pri Cohlu odmevajo znanstvene raziskave njegovega časa – Živahni mikrobi (Les Joyeux microbes, 1909), Sproščena generacija (Génération spontanée, 1909) – omeniti pa moramo tudi, da je bil Cohl eden prvih avtorjev filmov, ki so se pozneje razvili v reklame – Muhave vžigalice, prav tako poprej nepredvajane. Ta dneva poklona Émilu Cohlu bosta tudi priložnost, da odstremo tančico z neznane epizode njegovega ustvarjanja, ko je sodeloval pri kratkem filmu Osvojitev Anglije (La Conquête de l’Angleterre, 1937; po tapiseriji iz Bayeuxa), nastalem precej po letu 1923, ki sicer velja za leto Cohlovega dokončnega in uradnega prenehanja s filmsko dejavnostjo. Projekcija, pospremljena s predavanjem, ki nosi naslov Resnična zgodba o osvojitvi Anglije, bo tudi priložnost, da s fotografijami in raznimi še neobjavljenimi dokumenti osvetlimo nastanek tega projekta. Pa tudi ozadje nastanka fotografije, ki je ovekovečila srečanje očeta risanke in še enega filmskega pionirja Georgesa Mélièsa na dvorcu Orly – na pobudo Josepha Lo Duce in neke Leontine Indelli –, le nekaj mesecev pred smrtjo teh dveh cineastov leta 1938.
Nazadnje ta poklon ne bi bil popoln, če ne bi vključeval predstave z desetino kratkih filmov, ki kažejo, kako daljnosežen je duh dela Émila Cohla. Predstava vključuje filme iz vseh obdobij (1912–2008), ki so jih posneli avtorji iz različnih držav (Francija, ZDA, Nemčija …). To je poklon kot spomin (pa naj bo zavesten ali nezaveden) na estetiko filmov Émila Cohla. Njegovih otrok, vnukov in pravnukov pa je toliko, da je bila ta izbira skoraj nemogoča! Vsekakor pa bi bila velika škoda, če bi izpustili legendarno Émilovo pohajkovanje (La Balade d'Émile, 1967) Manuela Otéra, poetično Veselje do življenja (La Joie de Vivre, 1934) Anthonyja Grossa in Hectorja Hoppina, presenetljivo Črto življenja (Ligne de vie, 1985) Petra Kassovitza ali osupljiv Camillelvisov Inukshuk (2008), za katerim se spušča zavesa. Vse to je dokaz, da je animacija od avgusta 1908 z velikimi koraki prestopila meje in s pomočjo univerzalne govorice poteze, podobe in domišljije nagovarja največje število gledalcev.
Jean-Baptiste Garnero (prevedel Uroš Zorman)
Retrospektivo smo pripravili v sodelovanju s Francoskim filmskim arhivom pri Nacionalnem centru za kinematografijo (CNC) v Parizu in Francoskim inštitutom Charles Nodier v Ljubljani. Z retrospektivo filmov Émila Cohla se Slovenska kinoteka pridružuje praznovanju Svetovnega dneva animiranega filma.
Mednarodni dan animacije
Mednarodno združenje animiranega filma (ASIFA) že od leta 2002 dalje organizira Mednarodni dan animacije (IAD). Ta obeležuje prvi javni prikaz Théâtre Optique Émila Reynauda v Parizu leta 1892, danes pa predstavlja predvsem priložnost, da animirani film pridobi več pozornosti in postane dostopen tudi širši javnosti. Nekateri celovečerni animirani filmi so po vsem svetu blagajniško zelo uspešni tudi zato, ker sežejo dlje od preproste zabave. Na naših malih in velikih zaslonih se pojavljajo animirani kratki filmi, TV-serije, video klipi, oglasi in posebni učinki. Priča smo pomembnemu razvoju te vrste umetnosti, pa naj gre za stvari, ki ji služijo kot vir navdiha, ali pa tiste z različnih področij, ki nanjo pomembno vplivajo. Z osupljivim naborom tehnik, ki so v uporabi – risanjem, slikanjem, animacijo lutk in predmetov, uporabo gline, peska, papirja, računalniških tehnik – in kombinacijo z zgodbami, scenografijo in zvokom je tako ustvarjena neskončna raznovrstnost estetik in sporočil.
program
Klasike I, petek 19.10. ob 19.00
Klasike II, petek 19.10. ob 21.00
Osvojitev Anglije (La Conquête de l'Angleterre) + predavanje kustosa retrospektive Jean-Baptista Garnera, sobota 20.10. ob 19.00
(Vsi smo) otroci Émila Cohla, sobota 20.10. ob 20.00
Glej koledar za več informacij o programu.
tekst in foto: Slovenska kinoteka
http://www.kinoteka.si/
Zadnja velika retrospektiva, posvečena opusu Émila Cohla, se je odvila v Parizu aprila 2008. Njena priprava je vključevala veliko zahtevnega popisovanja, primerjanja in analize kopij ter izvirnih gradiv v številnih arhivih in kinotekah v Franciji in tujini, rezultat pa so bile tudi številne restavracije. Največji del tega podviga je potekal v Franciji, v CNC-jevem Francoskem filmskem arhivu v Bois d’Arcyju, in s tesnim sodelovanjem Pierra Courtet-Cohla, vnuka Émila (Courtet-) Cohla, prizadevnega in skromnega borca za spomin na deda, ki je žal preminil pred začetkom retrospektive.
Ta večmesečni trud v temi dvorane je tudi na novo osvetlil in dopolnil podvig, ki se ga je pred dvajsetimi leti lotil Gaumont z retrospektivo Émila Cohla na Dnevih nemega filma v Pordenonu leta 1990, ki je postregla tudi z vrsto novih kopij in restavracij na 35-milimetrskem filmskem traku. Tudi zaradi tega vestnega dela so se ti sicer dolga leta nevideni filmi ohranili v dobrem stanju in bili vendarle predvajani ter ob tej priložnosti (končno) izdani še v DVD formatu. Nov izčrpen popis, ki se je začel leta 2006 – v veliko pomoč so bile tudi številne raziskave o zgodovini filma, izdaje knjig ter filmografij od začetka devetdesetih let in družinski arhivi –, prinaša (ponovno) odkritje domala nikoli predvajanih filmov. Nepredvajanih, ker niso bili kot, denimo, Plamenčkovi podvigi (Les Exploits de Feu Follet, 1911) nikoli restavrirani, ker nikoli niso bili prikazani v svoji integralni verziji, saj so bili vse do zdaj nepopolni kot film Prihodnost v stopalih (L'Avenir dévoilé par les lignes du pied, 1917), ali pa zato ker so veljali za izgubljene kot na primer Muhave vžigalice (Les Allumettes fantaisistes, 1912). Ti filmi so bili natančno identificirani in datirani tudi s pomočjo zvežčičev, v katere je sam Cohl skrbno sproti zapisoval vse podatke o filmih, pri katerih je sodeloval od leta 1908 vse do 1923, uradnega in teoretičnega konca njegove filmske kariere. Od tristotih filmov, pri katerih je sodeloval v petnajstih letih, je danes ohranjenih le dvainsedemdeset.
Dve od štirih projekcij, ki jih Slovenska kinoteka 19. in 20. oktobra predstavlja v sodelovanju s Francoskim filmskim arhivom, delujočim v okviru Nacionalnega filmskega centra (CNC), prinašata cvetnik njegovih najbolj emblematičnih filmov. Po eni strani pričata o njegovi poti med različnimi produkcijskimi hišami, s katerimi je bil povezan (Gaumont, Pathé Frères, Eclipse, Éclair, Éclair New York), po drugi strani o njegovi ustvarjalni edinstvenosti, o njegovi domiselnosti na področju animacije in o njegovem doživljanju sveta. Ne pozabimo, da je bil Cohl, preden je pri petdesetih postal režiser, bolj ali manj uspešen igralec, fotograf, scenarist in predvsem ilustrator, karikaturist in avtor plakatov. Veliko disciplin je temu partizanskemu samouku podobe omogočilo, da se je nove umetnosti, ki ji pravimo film, lotil z vso potrebno potrpežljivostjo in spretnostjo. Prvi projekciji vključujeta dvajset naslovov, večinoma iz zbirk CNC-jevega Francoskega filmskega arhiva, ki prihajajo iz vseh obdobij Cohlovega ustvarjanja od leta 1908 do 1923. Prikazujeta veliko inventivnost tega multidisciplinarnega umetnika, ki se je dobro zavedal pomena filma in novih možnosti, ki jih je ta umetnost ponujala njegovemu delu in mu omogočila, da je lahko razširil meje svojih risb in svoje najbolj fantastične zamisli spravil v gibanje. Najlepši primer je film Privid (Fantasmagorie, 1908), pri katerem jasno vidimo, kako se je Émilu Cohlu nemudoma neznansko razmahnila njegova umetniška svoboda, s čimer je na neki način nakazal, da lahko samo film premika meje tehničnih in grafičnih zmožnosti, ki jih je prej uporabljal v svojih risbah.
Priložnost ni pomembna le zato, ker omogoča ogled pripravljenega izbora v izvrstnih pogojih in s 35-milimetrskega filma, pač pa nekateri naslovi povsem na novo osvetljujejo delo Émila Cohla. Pogosto tako zaznamo domoljubje v filmih, ki so nastali v letih 1914–1918 – Škratovi podvigi (Les Exploits de Farfadet, 1916), vse do velike retrospektive nepredvajani; Pustolovščine nepridipravov (Les Aventures des Pieds Nickelés, 1917), predstavljene v dolgi še neizdani verziji –, ali vidimo, kako pri Cohlu odmevajo znanstvene raziskave njegovega časa – Živahni mikrobi (Les Joyeux microbes, 1909), Sproščena generacija (Génération spontanée, 1909) – omeniti pa moramo tudi, da je bil Cohl eden prvih avtorjev filmov, ki so se pozneje razvili v reklame – Muhave vžigalice, prav tako poprej nepredvajane. Ta dneva poklona Émilu Cohlu bosta tudi priložnost, da odstremo tančico z neznane epizode njegovega ustvarjanja, ko je sodeloval pri kratkem filmu Osvojitev Anglije (La Conquête de l’Angleterre, 1937; po tapiseriji iz Bayeuxa), nastalem precej po letu 1923, ki sicer velja za leto Cohlovega dokončnega in uradnega prenehanja s filmsko dejavnostjo. Projekcija, pospremljena s predavanjem, ki nosi naslov Resnična zgodba o osvojitvi Anglije, bo tudi priložnost, da s fotografijami in raznimi še neobjavljenimi dokumenti osvetlimo nastanek tega projekta. Pa tudi ozadje nastanka fotografije, ki je ovekovečila srečanje očeta risanke in še enega filmskega pionirja Georgesa Mélièsa na dvorcu Orly – na pobudo Josepha Lo Duce in neke Leontine Indelli –, le nekaj mesecev pred smrtjo teh dveh cineastov leta 1938.
Nazadnje ta poklon ne bi bil popoln, če ne bi vključeval predstave z desetino kratkih filmov, ki kažejo, kako daljnosežen je duh dela Émila Cohla. Predstava vključuje filme iz vseh obdobij (1912–2008), ki so jih posneli avtorji iz različnih držav (Francija, ZDA, Nemčija …). To je poklon kot spomin (pa naj bo zavesten ali nezaveden) na estetiko filmov Émila Cohla. Njegovih otrok, vnukov in pravnukov pa je toliko, da je bila ta izbira skoraj nemogoča! Vsekakor pa bi bila velika škoda, če bi izpustili legendarno Émilovo pohajkovanje (La Balade d'Émile, 1967) Manuela Otéra, poetično Veselje do življenja (La Joie de Vivre, 1934) Anthonyja Grossa in Hectorja Hoppina, presenetljivo Črto življenja (Ligne de vie, 1985) Petra Kassovitza ali osupljiv Camillelvisov Inukshuk (2008), za katerim se spušča zavesa. Vse to je dokaz, da je animacija od avgusta 1908 z velikimi koraki prestopila meje in s pomočjo univerzalne govorice poteze, podobe in domišljije nagovarja največje število gledalcev.
Jean-Baptiste Garnero (prevedel Uroš Zorman)
Retrospektivo smo pripravili v sodelovanju s Francoskim filmskim arhivom pri Nacionalnem centru za kinematografijo (CNC) v Parizu in Francoskim inštitutom Charles Nodier v Ljubljani. Z retrospektivo filmov Émila Cohla se Slovenska kinoteka pridružuje praznovanju Svetovnega dneva animiranega filma.
Mednarodni dan animacije
Mednarodno združenje animiranega filma (ASIFA) že od leta 2002 dalje organizira Mednarodni dan animacije (IAD). Ta obeležuje prvi javni prikaz Théâtre Optique Émila Reynauda v Parizu leta 1892, danes pa predstavlja predvsem priložnost, da animirani film pridobi več pozornosti in postane dostopen tudi širši javnosti. Nekateri celovečerni animirani filmi so po vsem svetu blagajniško zelo uspešni tudi zato, ker sežejo dlje od preproste zabave. Na naših malih in velikih zaslonih se pojavljajo animirani kratki filmi, TV-serije, video klipi, oglasi in posebni učinki. Priča smo pomembnemu razvoju te vrste umetnosti, pa naj gre za stvari, ki ji služijo kot vir navdiha, ali pa tiste z različnih področij, ki nanjo pomembno vplivajo. Z osupljivim naborom tehnik, ki so v uporabi – risanjem, slikanjem, animacijo lutk in predmetov, uporabo gline, peska, papirja, računalniških tehnik – in kombinacijo z zgodbami, scenografijo in zvokom je tako ustvarjena neskončna raznovrstnost estetik in sporočil.
program
Klasike I, petek 19.10. ob 19.00
Klasike II, petek 19.10. ob 21.00
Osvojitev Anglije (La Conquête de l'Angleterre) + predavanje kustosa retrospektive Jean-Baptista Garnera, sobota 20.10. ob 19.00
(Vsi smo) otroci Émila Cohla, sobota 20.10. ob 20.00
Glej koledar za več informacij o programu.
tekst in foto: Slovenska kinoteka
http://www.kinoteka.si/
