In memoriam: Alain Resnais + Vera Chytilova
V začetku letošnjega marca smo se poslovili od para legendarnih novovalovskih avtorjev: umrla sta Alain Resnais in Vera Chytilová. V Kinoteki se ju bomo spomnili v prvem tednu maja, ko bodo na sporedu najprej štiri mojstrovine Alaina Resnaisa, Noč in megla (Nuit et brouillard), Hirošima, ljubezen moja (Hiroshima mon amour), Lani v Marienbadu (L'année dernière à Marienbad) in Muriel ali čas vrnitve (Muriel ou Le temps d'un retour), Vero Chytilovo pa bodo zastopale znamenite Marjetice (Sedmikrasky).
Program smo pripravili v sodelovanju s Francoskim inštitutom Charles Nodier.
"Na prehodu šestdesetih let je bil Resnais več kot cineast: bil je seizmograf. Zgodila se mu je ta strašna stvar, da je ujel temeljni dogodek sodobnega časa: ko je bilo tako v filmski umetnosti kot drugje treba računati z enim likom več – s človeško vrsto. A ta lik je bil pravkar negiran (koncentracijska taborišča), atomiziran (bomba) in ponižan (mučenje) in tradicionalni film tega ni bil sposoben 'prikazati'. Treba je bilo najti formo. To je storil Resnais." - Serge Daney
"Šlo nam je verjetno za razmišljanje o izražanju smisla takšnega načina življenja ter dojemanje vrednosti, ki izvirajo iz tega. Predvsem zato, da bi se začutil položaj, ki osvetljuje notranje življenje, ta pa naj bi bil spremljan in podpiran z zunanjo resničnostjo, z vso naključnostjo in s tem estetizmom druge vrste. Da bi nehalo veljati: scenarij je napisan in film je končan." - Vera Chytilová
Velika retrospektiva: Roberto Rossellini
V torek, 22. aprila, smo s projekcijo klasike Stromboli (1950) odprli veliko retrospektivo filmov Roberta Rossellinija, enega največjih filmskih ustvarjalcev vseh časov, očeta tako neorealizma kot tudi modernega filma.
Stromboli med drugim predstavlja prvo sodelovanje znamenitega evropskega režiserja in slovite hollywoodske igralke Ingrid Bergman, ki sta se na snemanju tudi zaljubila in nato nekaj časa ostala skupaj. Gre za klasičen primerek italijanskega neorealizma in veličastno humanistično meditacijo na temo ljubezni, pripadnosti in morale.
»Dragi gospod Rossellini, videla sem vaša filma Rim, odprto mesto in Paisà in v njiju izjemno uživala. Če potrebujete švedsko igralko, ki zelo dobro govori angleško, ki še ni pozabila svoje nemščine, ki se ne znajde preveč dobro s francoščino in ki zna po italijansko reči samo 'ti amo', sem pripravljena pripotovati in z vami posneti film.« - Ingrid Bergman
Otvoritev retrospektive smo pripravili v sodelovanju z Italijanskim inštitutom za kulturo v Sloveniji. Aprila bo na sporedu še ena Rossellinijeva nesmrtna klasika, Potovanje v Italijo (Viaggio in Italia), do sredine junija pa se bo zvrstilo še nekaj manj kot dvajset filmov tega čudežnega avtorja.
»V vseh tako imenovanih neorealističnih filmih so preostanki tradicionalnega realizma spektakularne, dramske ali psihološke vrste. Razgradimo jih lahko na naslednji način: dokumentarna realnost plus nekaj drugega, lahko je to plastična lepota podob, družbeni čut, poezija, komika in tako dalje. Pri Rosselliniju pa bi zaman poskušali na ta način ločiti dogodek od želenega učinka. Pri njem ni nič literarnega ali poetičnega, celo nič »lepega«, če hočete, v prijetnem pomenu besede: Rossellini režira dejstva. Njegovi liki se zdijo obsedeni z nekim demonom gibanja. /…/ Gre za to, da gesta, spreminjanje, fizično gibanje Rosselliniju pomenijo samo esenco človeške realnosti. Gre tudi za prečenje filmskega sveta, ki pri tem tudi sam in še bolj vzgiba lik, ki se pomika skozenj. Rossellinijevski univerzum je univerzum čistih dejanj, ki so sama po sebi nepomembna, vendar pa nekako, celo brez vednosti Boga, pripravljajo nenadno, bleščeče razodetje svojega pomena. Tako je s tistim čudežem iz Potovanja v Italijo, ki je neviden za oba junaka in komajda viden tudi za kamero, poleg vsega pa tudi precej dvoumen (Rossellini ne trdi, da gre za čudež, ampak le za tisto množico krikov in prerivanja, ki ji pravimo čudež), vendar pa s svojim trkom ob zavest obeh junakov nepričakovano povzroči, da njuna ljubezen izbruhne na plan.« - André Bazin
tekst in foto: Slovenska kinoteka
www.kinoteka.si
V začetku letošnjega marca smo se poslovili od para legendarnih novovalovskih avtorjev: umrla sta Alain Resnais in Vera Chytilová. V Kinoteki se ju bomo spomnili v prvem tednu maja, ko bodo na sporedu najprej štiri mojstrovine Alaina Resnaisa, Noč in megla (Nuit et brouillard), Hirošima, ljubezen moja (Hiroshima mon amour), Lani v Marienbadu (L'année dernière à Marienbad) in Muriel ali čas vrnitve (Muriel ou Le temps d'un retour), Vero Chytilovo pa bodo zastopale znamenite Marjetice (Sedmikrasky).
Program smo pripravili v sodelovanju s Francoskim inštitutom Charles Nodier.
"Na prehodu šestdesetih let je bil Resnais več kot cineast: bil je seizmograf. Zgodila se mu je ta strašna stvar, da je ujel temeljni dogodek sodobnega časa: ko je bilo tako v filmski umetnosti kot drugje treba računati z enim likom več – s človeško vrsto. A ta lik je bil pravkar negiran (koncentracijska taborišča), atomiziran (bomba) in ponižan (mučenje) in tradicionalni film tega ni bil sposoben 'prikazati'. Treba je bilo najti formo. To je storil Resnais." - Serge Daney
"Šlo nam je verjetno za razmišljanje o izražanju smisla takšnega načina življenja ter dojemanje vrednosti, ki izvirajo iz tega. Predvsem zato, da bi se začutil položaj, ki osvetljuje notranje življenje, ta pa naj bi bil spremljan in podpiran z zunanjo resničnostjo, z vso naključnostjo in s tem estetizmom druge vrste. Da bi nehalo veljati: scenarij je napisan in film je končan." - Vera Chytilová
Velika retrospektiva: Roberto Rossellini
V torek, 22. aprila, smo s projekcijo klasike Stromboli (1950) odprli veliko retrospektivo filmov Roberta Rossellinija, enega največjih filmskih ustvarjalcev vseh časov, očeta tako neorealizma kot tudi modernega filma.
Stromboli med drugim predstavlja prvo sodelovanje znamenitega evropskega režiserja in slovite hollywoodske igralke Ingrid Bergman, ki sta se na snemanju tudi zaljubila in nato nekaj časa ostala skupaj. Gre za klasičen primerek italijanskega neorealizma in veličastno humanistično meditacijo na temo ljubezni, pripadnosti in morale.
»Dragi gospod Rossellini, videla sem vaša filma Rim, odprto mesto in Paisà in v njiju izjemno uživala. Če potrebujete švedsko igralko, ki zelo dobro govori angleško, ki še ni pozabila svoje nemščine, ki se ne znajde preveč dobro s francoščino in ki zna po italijansko reči samo 'ti amo', sem pripravljena pripotovati in z vami posneti film.« - Ingrid Bergman
Otvoritev retrospektive smo pripravili v sodelovanju z Italijanskim inštitutom za kulturo v Sloveniji. Aprila bo na sporedu še ena Rossellinijeva nesmrtna klasika, Potovanje v Italijo (Viaggio in Italia), do sredine junija pa se bo zvrstilo še nekaj manj kot dvajset filmov tega čudežnega avtorja.
»V vseh tako imenovanih neorealističnih filmih so preostanki tradicionalnega realizma spektakularne, dramske ali psihološke vrste. Razgradimo jih lahko na naslednji način: dokumentarna realnost plus nekaj drugega, lahko je to plastična lepota podob, družbeni čut, poezija, komika in tako dalje. Pri Rosselliniju pa bi zaman poskušali na ta način ločiti dogodek od želenega učinka. Pri njem ni nič literarnega ali poetičnega, celo nič »lepega«, če hočete, v prijetnem pomenu besede: Rossellini režira dejstva. Njegovi liki se zdijo obsedeni z nekim demonom gibanja. /…/ Gre za to, da gesta, spreminjanje, fizično gibanje Rosselliniju pomenijo samo esenco človeške realnosti. Gre tudi za prečenje filmskega sveta, ki pri tem tudi sam in še bolj vzgiba lik, ki se pomika skozenj. Rossellinijevski univerzum je univerzum čistih dejanj, ki so sama po sebi nepomembna, vendar pa nekako, celo brez vednosti Boga, pripravljajo nenadno, bleščeče razodetje svojega pomena. Tako je s tistim čudežem iz Potovanja v Italijo, ki je neviden za oba junaka in komajda viden tudi za kamero, poleg vsega pa tudi precej dvoumen (Rossellini ne trdi, da gre za čudež, ampak le za tisto množico krikov in prerivanja, ki ji pravimo čudež), vendar pa s svojim trkom ob zavest obeh junakov nepričakovano povzroči, da njuna ljubezen izbruhne na plan.« - André Bazin
tekst in foto: Slovenska kinoteka
www.kinoteka.si
