P R I J A T E L J A
režija: Olivier Nakache, Eric Toledano,
scenarij: Olivier Nakache, Eric Toledano
igrajo: François Cluzet, Omar Sy, Anne Le Ny in drugi
žanr: komedija
trajanje: 112 minut
SINOPSIS
Po nesreči na jadranju z zmajem bogati aristokrat Philippe ostane popolnoma hrom. Tetraplegik najame za negovalca mladega Drissa, ki mu ga pošlje zavod za zaposlovanje. Ker je Driss iz delavske družine, ki je pred kratkim prišel iz zapora, je, milo rečeno, najmanj primeren kandidat za to delo.
Vendar pa se bo med njima razvilo nepričakovano prijateljstvo. Združila bosta Vivaldija in Earth, Wind and Fire, eleganten naglas in ulični jive, unikatne obleke in trenirke. Njuna svetova bosta trčila in sklenila premirje, iz česar se bo rodilo prijateljstvo, noro, komično in močno tako kot nepričakovano in edinstveno - trdna vez, ki ju bo oživila in iz njiju naredila Prijatelja. Prijatelja je postal drugi najuspešnejši francoski film vseh časov in je v domovini postal kulturni fenomen. Omar Sy je za svojo vlogo v filmu dobil tudi cezarja.
INTERVJU Z REŽISERJEMA
Kako se vam je porodila zamisel za film Prijatelja?
Olivier Nakache: Zamisel se je prvič porodila leta 2003. Nekega večera smo gledali dokumentarec A La Vie, A La Mort o neverjetnem srečanju med dvojico - med Philippom Pozzom di Borgo, ki je po nesreči z jadralnim zmajem postal tetraplegik, in Abdelom, fantom iz delavske družine, ki ga je Philippe najel kot negovalca. Ravno takrat sva končala snemanje filma Je Prefere Qu’on Reste Amis (ali Just Friends) in verjetno še nisva bila dovolj zrela za takšno temo, ampak dokumentarca si nisva mogla izbiti iz glave. Ogledala sva si ga še večkrat in nato sva po Tellement Proches (ali So Close) začutila, da je morda prišel čas, da posnameva to zgodbo.
Eric Toledano: Omar je v tem filmu igral zdravnika. Čudovito ga je bilo opazovati, kako je v Nos Jours Heureux (ali Those Happy Days) dozorel v igralca in seveda sva želela z njim nadaljevati tudi to pustolovščino. Odnos med Philippom in Adelom pa se je vrnil kot bumerang, kot nekaj povsem očitnega. Omarju sva pokazala dokumentarec v upanju, da bi mu vzbudila zanimanje. Ko sva videla njegov odziv, sva dojela, da ima zgodba vse potrebno: neverjetno zgodbo, globoko tematiko, zvrhano mero humorja in vse, kar občudujeva z Olivierom - ljudi, ki v ekstremnih situacijah ohranijo smisel za humor in ostanejo pozitivni. Takšna sva tudi sama.
Kaj je sledilo po Omarjevem pristanku?
O.N.: Pred začetkom pisanja scenarija sva želela spoznati tega človeka. Philippe Pozzo di Borgo živi v maroškem mestu Essaouira, kjer se je znova poročil. Zanimalo naju je, ali bo srečanje z njim še podžgal najino željo, da posnameva film z njegovo zgodbo.
E.T.: Na zadnji platnici njegove knjige Le Second Souffle sva našla njegov elektronski naslov. Takoj nama je odgovoril ter iskreno povedal, da so skušali tudi drugi režiserji prirediti njegovo zgodbo, da je prebral vse scenarije, ampak da bi se rade volje srečal z nama.
O.N.: In to je bilo odločilno srečanje!
E.T.: Zato ker nama je povedal tudi konec zgodbe, ki je v dokumentarcu ni. In še marsikaj, kar se je vrezalo v naju. Philippe ni ravno zgovoren možak, ko pa spregovori, imajo njegove besede težo. Naročil nama je, da morava posneti zabaven film, kajti to je zgodba, ki se je je treba lotiti s humorjem. Vsa navdušena sva mu obljubila, da bova. Nato je dodal: "Če ne bi spoznal Abdela, bi bil zdaj mrtev." Ta pogovor nama je odprl množico vrat v različne smeri. Recimo, kako se pletejo prijateljstva med različnima ravnema francoske družbe. Oba sta žrtvi - prvi telesnega hendikepa. drugi pa družbenega in medsebojno se dopolnjujeta.
Je Philippe Pozzo di Borgo takoj pristal na snemanje filma Prijatelja?
O.N.: Na tem sestanku je izvedel, kdo sva. Pokazala sva mu tudi svoje prejšnje filme. To je bila odkrit izmenjava.
E.T.: Takoj je vedel, da mu bova seveda dovolila prebrati ve. Videla sva, da se želi pogovarjati z nama. Velikodušen je bil in je še naprej komuniciral z nama.
O.N.: Zaupal nama je. Ko spoznate takšnega človeka, pusti na vas sled.
E.T.: Ob vsaki različici scenarija nama je pošiljal številne svoje opazke. Opomnil naju je, recimo, na situacije, ki so v njegovem stanju neizvedljive. Filmu je dal stvarno obliko, dodal mu je resničnost, ki je še bolj odštekana in še smešnejša, kot sva sprva napisala. Ves čas pa je v nenormalni situaciji ostal normalen. Njegova sposobnost, s katero naju je napeljal, da sva pozabila, v kakšnem stanju je, nama je bila vodilo skozi ustvarjanje filma. Tudi Omarja in Françoisa Cluzeta sva odpeljala k njemu. To je bil svojevrsten "tečaj integracije".
O.N.: François je iz njega črpal navdih, opazoval je njegov govor in gibe. Po treh dneh je preprosto rekel: "Sprejmem to štafeto."
Zakaj je za vlogo Philippa izbran ravno François Cluzet?
O.N.: Sprva sva iskala nekoga, ki bi bil po starosti nasprotje Omarju, potem pa sva izvedela, da mu je njegov agent brez najine vrednosti poslal v branje scenarij. Prosil je za srečanje z nama in tako se je začelo.
E.T.: Kupil naju je s svojim navdušenjem. Recimo, ko je pojasnil, da želi izkusiti te situacije in ne, da jih bo odigral. Bolj ko sva ga spoznavala, bolj sva se veselila sodelovanja z njim. In veselila sva se njegovega srečanja z Omarjem, ki prav tako izkuša situacije, namesto da jih odigra. To je bilo daleč več od tistega, na kar sva upala.
O.N.: François je resnično intenziven igralec. Ne morete brez priprav priti na oder, sesti v invalidski voziček ter odigrati dihanja in trpljenja. Kot je obljubil, se je povsem posvetil izzivu, ki je bil pred njim.
Na platnu ne vidimo dveh igralcev, vsakega v svoji vlogi. Zares igrata skupaj in ustvarita svojevrsten dvoglavi lik. Ste to opazili že na začetku snemanja?
O.N: Odkrito povedano, ne takoj na začetku. François je igralec, ki je sprva zadržan. Njegov pristop je intelektualen in meni, da je treba glavni del dela opraviti pred prihodom na snemanje. Ko pa sva spregledala očitno, sva ves čas uživala v opazovanju. Omar in François sta vsak na svoj način naredila vse, da bosta njuna lika stvarna ter da se izogneta medsebojnemu tekmovanju.
Kako ste pred začetkom snemanja pripravili igralca?
O.N.: Velikokrat smo skupaj brali dialoge. Od njiju sva kradla redke trenutke, ki so jima ušli iz rok. Najin način dela je, da napiševa scenarij in ga potem med snemanjem predelujeva. Nisva vedela, kako se bo na François odzval na snemanju, saj ves čas govoriva, celo med samim snemanjem!
E.T.: S tem poskušava iz igralca izvleči nepričakovano, nenačrtovano in nepredvideno.
O.N.: Seveda se precej pripravljava, ko pa se snemanje začne, preizkušava zamisli, ki nama padajo na pamet. To ni ravno prijetno, posebej ne za ekipo, saj naju pogosto prosijo, da vsaj enkrat posnamemo prizor tak, kot je napisan.
E.T.: Tako lahko delava, ker vse pripravljava skupaj in veva, da bo delovalo. Pridejo trenutki, ko je potrebno vse izničiti, da se bojiva, da bova dolgočasila igralce. Potrebujeva posebno vrsto vznemirjenja in to je ena od glavnih obema skupnih lastnosti.
To je tudi možnost drugačnega pristopa delavskim naseljem.
E.T.: Ko obiščete ta na novo zgrajena naselja, te stolpnice, naredijo podobe na vas vtis. Vendar sva pazila, da sva ostala osredotočena na svojo temo. V prvih minutah filma nisva želela prikazati portreta naselja na robu mesta, temveč pojasniti, kdo je Driss, od kod prihaja ter poudariti kontrast med njim in Philippom, ki živi v Saint Germain des Prés. Gledalci se danes zavedajo krute resničnosti. Zato je en kader dovolj, da dojamejo, v katerem svetu smo.
O.N.: Poleg tega prihaja tudi Omar iz novozgrajenih delavskih naselij, tako kot Driss, in lahko nama je povedal, kaj sva dobro predstavila in česa ne. Brez njega bi zlahka zgrešila pomen.
FILMOGRAFIJA
Eric TOLEDANO in Olivier NAKACHE
2011 Intouchables / Untouchable / Prijatelja
2009 Tellement Proches / So Close
2006 Nos Jours Heureux / Those Happy Days
2005 Je Préfère qu’On Reste Amis… / Just Friends
2002 Ces jours heureux (kratkometražni)
1999 Les petits souliers (kratkometražni)
1995 Le jour et la nuit (kratkometražni)
INTERVJU: FRANÇOIS CLUZET
Kaj vas je tako pritegnilo v scenariju, da ste se odločili sprejeti vlogo v Prijateljih?
Film govori o dveh likih in o spletanju prijateljstva. Preprosto je to zgodba o dveh moških. In takoj sem dojel, da jo Omar vidi enako. Igrala sva drug za drugega. Neverjeten je bil in zdelo se mi je, da nosi ves film, da igra za oba in da sem dejansko nemočen.
Je vloga tetraplegika izziv?
Vsekakor, še posebej, ker nisem igralec, ki bi imel rad veliko dialogov in raje igram v tišini. To pomeni, da se večinoma izražam s telesom. Tokrat pa ga očitno nisem mogel uporabiti, zato sem poslušal, sodeloval in se smejal vsemu, kar je bilo smešno. Philippe in Driss sta komplementarna. Eden je pokreten, drugi ni. Driss je na nek način postal moje telo. Ko pleše, je tako, kot da plešem sam.
Z Omarjem sta spoznala Philippa Pozzo di Borgo na njegovem domu v Esaouirai. Česa se najbolj spomnite?
To je bil s čustvi nabit obisk. Ko sem ga opazoval, kako preživlja dneve in poskušal njegove zgodbe lastnem življenju, sem postavil temelj svojega odnosa do filma.
Kako ste se pripravljali?
Poskusil sem pozabiti sebe, se odpovedati sebi. Nikoli ne skušam biti lepši ali velikodušnejši. Moj lik pa hrepeni po običajnem, čeprav je dejansko v neobičajnem položaju. Celo ko Driss predlaga aktivnosti, ki so zunaj njegovih zmožnosti, jih Philippe sprejme, ker jih ne pozna. Je kot otrok, vse želi poskusiti. Driss živi za dva, giba se za dva, šali se za dva. Malce sem skušal postati njegov partner in ga večkrat spraviti v smeh, kot uspe njemu mene, mu olajšati življenje, saj ga je Driss olajšal meni.
Je bila vajina komplementarnost takoj očitna?
Takoj mi je bil všeč. Odličen igralec je, povsem predan svojemu poklicu in ne skuša biti pametnejši od lika, ki ga igra. Njegov pristop je zdrav in iskren. Na koncu sem se počutil kot otrok, ki ima čudovitega prijatelja za igro v parku.
Lahko bi se zgodilo, da bi gledalci videli dva nasprotna lika. Namesto tega pa imamo občutek, da gledamo Hidro z dvema glavama. Ne predstavljamo si enega brez drugega.
Že leta govorim, da je obdobje, ko so bili igralci na snemanju med sabo v hladni vojni, daleč za nami. Igralci smo danes partnerji. Slabi igralci mislijo, da je v naših rokah velika odgovornost. Igralci so precenjeni. Mi samo igramo. Zahvaljujoč uspehu zdaj malo bolj verjamem vase in lahko podoživljam tisti amaterski občutek - preprosti užitek deljenja z drugimi. Na srečo se Omar in režiserja vedejo enako. Velikodušni so, ganila pa me je tudi Philippova velikodušnost. Sam pravi, da njegov največji hendikep ni to, da je priklenjen na voziček, temveč ker živi brez ženske, ki jo je ljubil in je umrla. To sem moral oživiti: ranljivost človeka, ki je ostal brez svoje ljubezni.
INTERVJU: OMAR SY
Kdaj ste izvedeli za film Prijatelja?
Kmalu po snemanju filma Tellement Proches (ali So Close). Režiserja sta mi povedala, o čem želita posneti film, jaz pa sem se kot vedno počutil, da jima zvesto sledim.
Kako ste se počutili ob gledanju dokumentarca?
Takoj sem vedel, da je odlična osnova za zanimiv film, posebej s slogom, tankočutnostjo, natančnostjo, z ostrim humorjem in globino, ki jo Eric in Olivier vnašata v svoja dela.
Vam je bil scenarij takoj všeč?
Ja. Potrdil je moj prvi vtis. Nor sem na njun humor, človečnost in resnico.
Kako ste se pripravljali za vlogo?
O vsem sem se pomenil z režiserjema. Prav tako smo šli v Essaouirau obiskat Philippa. To je bil pravi začetek tega filma. Povezali smo se, kot sta se nekoč povezala Philippe in Abdel. Po tem obisku smo vsi čutili veliko odgovornost posneti najlepši film, kar ga je mogoče posneti, ter tako izkazati spoštovanje njemu in njegovi zgodbi.
Kako sta s Françoisom Cluzetom gradila medsebojni odnos?
Pred tem filmom sva se poznala samo na videz. Sem pa čutil, da si želi igrati z mano enako močno, kot sem si želel sam igrati z njim. Vse se je odvijalo naravno, če izvzamete budne oči Erica in Oliviera. François je odprt in velikodušen. Ko enkrat odpre vrata, jih ne zapre več.
Ste smeli v dialogih uporabljati lastni jezik in dikcijo?
Ja, to je eden od razlogov, zakaj uživam v sodelovanju z njima. Pred začetkom snemanja smo nekajkrat prebrali scenarij, na samem snemanju pa mi dovolita, da počnem, kar želim. Pa tudi sama začneta govoriti med samim snemanjem, ko dobita novo zamisel.
V prvih prizorih filma vidimo Drissa v njegovem svetu novozgrajenih delavskih stolpnic, ki ga v filmu redko vidimo, ne da bi se nam zdel karikatura. Kakšen je njun pristop?
Ti prizori so pomembni, da bi dojeli, od kod prihaja Driss. Eric in Olivier ne vsiljujeta svojega pogleda, ničesar ne poudarjata, samo s sliko prikažeta, kar sta videla, to pa je naravno in zelo močno.
O IGRALCIH
François CLUZET je francoski filmski in gledališki igralec, ki je angleško govorečemu svetu najbolj znan po vlogi v francoskem filmu iz leta 2006 Tell No One, posnetem po istoimenskem romanu pisatelja Harlana Cobena. Leta 2007 je za vlogo dr. Alexandra Becka v tem filmu prejel tudi cezarja.
Omar SY je francoski igralec, najbolj znan po duetu z Fredom Testotom (Omar et Fred) in po svoji vlogi v Prijateljih, za katero je leta 2012 dobil tudi cezarja.
tekst in foto: Blitz Film & Video Distribution
režija: Olivier Nakache, Eric Toledano,
scenarij: Olivier Nakache, Eric Toledano
igrajo: François Cluzet, Omar Sy, Anne Le Ny in drugi
žanr: komedija
trajanje: 112 minut
SINOPSIS
Po nesreči na jadranju z zmajem bogati aristokrat Philippe ostane popolnoma hrom. Tetraplegik najame za negovalca mladega Drissa, ki mu ga pošlje zavod za zaposlovanje. Ker je Driss iz delavske družine, ki je pred kratkim prišel iz zapora, je, milo rečeno, najmanj primeren kandidat za to delo.
Vendar pa se bo med njima razvilo nepričakovano prijateljstvo. Združila bosta Vivaldija in Earth, Wind and Fire, eleganten naglas in ulični jive, unikatne obleke in trenirke. Njuna svetova bosta trčila in sklenila premirje, iz česar se bo rodilo prijateljstvo, noro, komično in močno tako kot nepričakovano in edinstveno - trdna vez, ki ju bo oživila in iz njiju naredila Prijatelja. Prijatelja je postal drugi najuspešnejši francoski film vseh časov in je v domovini postal kulturni fenomen. Omar Sy je za svojo vlogo v filmu dobil tudi cezarja.
INTERVJU Z REŽISERJEMA
Kako se vam je porodila zamisel za film Prijatelja?
Olivier Nakache: Zamisel se je prvič porodila leta 2003. Nekega večera smo gledali dokumentarec A La Vie, A La Mort o neverjetnem srečanju med dvojico - med Philippom Pozzom di Borgo, ki je po nesreči z jadralnim zmajem postal tetraplegik, in Abdelom, fantom iz delavske družine, ki ga je Philippe najel kot negovalca. Ravno takrat sva končala snemanje filma Je Prefere Qu’on Reste Amis (ali Just Friends) in verjetno še nisva bila dovolj zrela za takšno temo, ampak dokumentarca si nisva mogla izbiti iz glave. Ogledala sva si ga še večkrat in nato sva po Tellement Proches (ali So Close) začutila, da je morda prišel čas, da posnameva to zgodbo.
Eric Toledano: Omar je v tem filmu igral zdravnika. Čudovito ga je bilo opazovati, kako je v Nos Jours Heureux (ali Those Happy Days) dozorel v igralca in seveda sva želela z njim nadaljevati tudi to pustolovščino. Odnos med Philippom in Adelom pa se je vrnil kot bumerang, kot nekaj povsem očitnega. Omarju sva pokazala dokumentarec v upanju, da bi mu vzbudila zanimanje. Ko sva videla njegov odziv, sva dojela, da ima zgodba vse potrebno: neverjetno zgodbo, globoko tematiko, zvrhano mero humorja in vse, kar občudujeva z Olivierom - ljudi, ki v ekstremnih situacijah ohranijo smisel za humor in ostanejo pozitivni. Takšna sva tudi sama.
Kaj je sledilo po Omarjevem pristanku?
O.N.: Pred začetkom pisanja scenarija sva želela spoznati tega človeka. Philippe Pozzo di Borgo živi v maroškem mestu Essaouira, kjer se je znova poročil. Zanimalo naju je, ali bo srečanje z njim še podžgal najino željo, da posnameva film z njegovo zgodbo.
E.T.: Na zadnji platnici njegove knjige Le Second Souffle sva našla njegov elektronski naslov. Takoj nama je odgovoril ter iskreno povedal, da so skušali tudi drugi režiserji prirediti njegovo zgodbo, da je prebral vse scenarije, ampak da bi se rade volje srečal z nama.
O.N.: In to je bilo odločilno srečanje!
E.T.: Zato ker nama je povedal tudi konec zgodbe, ki je v dokumentarcu ni. In še marsikaj, kar se je vrezalo v naju. Philippe ni ravno zgovoren možak, ko pa spregovori, imajo njegove besede težo. Naročil nama je, da morava posneti zabaven film, kajti to je zgodba, ki se je je treba lotiti s humorjem. Vsa navdušena sva mu obljubila, da bova. Nato je dodal: "Če ne bi spoznal Abdela, bi bil zdaj mrtev." Ta pogovor nama je odprl množico vrat v različne smeri. Recimo, kako se pletejo prijateljstva med različnima ravnema francoske družbe. Oba sta žrtvi - prvi telesnega hendikepa. drugi pa družbenega in medsebojno se dopolnjujeta.
Je Philippe Pozzo di Borgo takoj pristal na snemanje filma Prijatelja?
O.N.: Na tem sestanku je izvedel, kdo sva. Pokazala sva mu tudi svoje prejšnje filme. To je bila odkrit izmenjava.
E.T.: Takoj je vedel, da mu bova seveda dovolila prebrati ve. Videla sva, da se želi pogovarjati z nama. Velikodušen je bil in je še naprej komuniciral z nama.
O.N.: Zaupal nama je. Ko spoznate takšnega človeka, pusti na vas sled.
E.T.: Ob vsaki različici scenarija nama je pošiljal številne svoje opazke. Opomnil naju je, recimo, na situacije, ki so v njegovem stanju neizvedljive. Filmu je dal stvarno obliko, dodal mu je resničnost, ki je še bolj odštekana in še smešnejša, kot sva sprva napisala. Ves čas pa je v nenormalni situaciji ostal normalen. Njegova sposobnost, s katero naju je napeljal, da sva pozabila, v kakšnem stanju je, nama je bila vodilo skozi ustvarjanje filma. Tudi Omarja in Françoisa Cluzeta sva odpeljala k njemu. To je bil svojevrsten "tečaj integracije".
O.N.: François je iz njega črpal navdih, opazoval je njegov govor in gibe. Po treh dneh je preprosto rekel: "Sprejmem to štafeto."
Zakaj je za vlogo Philippa izbran ravno François Cluzet?
O.N.: Sprva sva iskala nekoga, ki bi bil po starosti nasprotje Omarju, potem pa sva izvedela, da mu je njegov agent brez najine vrednosti poslal v branje scenarij. Prosil je za srečanje z nama in tako se je začelo.
E.T.: Kupil naju je s svojim navdušenjem. Recimo, ko je pojasnil, da želi izkusiti te situacije in ne, da jih bo odigral. Bolj ko sva ga spoznavala, bolj sva se veselila sodelovanja z njim. In veselila sva se njegovega srečanja z Omarjem, ki prav tako izkuša situacije, namesto da jih odigra. To je bilo daleč več od tistega, na kar sva upala.
O.N.: François je resnično intenziven igralec. Ne morete brez priprav priti na oder, sesti v invalidski voziček ter odigrati dihanja in trpljenja. Kot je obljubil, se je povsem posvetil izzivu, ki je bil pred njim.
Na platnu ne vidimo dveh igralcev, vsakega v svoji vlogi. Zares igrata skupaj in ustvarita svojevrsten dvoglavi lik. Ste to opazili že na začetku snemanja?
O.N: Odkrito povedano, ne takoj na začetku. François je igralec, ki je sprva zadržan. Njegov pristop je intelektualen in meni, da je treba glavni del dela opraviti pred prihodom na snemanje. Ko pa sva spregledala očitno, sva ves čas uživala v opazovanju. Omar in François sta vsak na svoj način naredila vse, da bosta njuna lika stvarna ter da se izogneta medsebojnemu tekmovanju.
Kako ste pred začetkom snemanja pripravili igralca?
O.N.: Velikokrat smo skupaj brali dialoge. Od njiju sva kradla redke trenutke, ki so jima ušli iz rok. Najin način dela je, da napiševa scenarij in ga potem med snemanjem predelujeva. Nisva vedela, kako se bo na François odzval na snemanju, saj ves čas govoriva, celo med samim snemanjem!
E.T.: S tem poskušava iz igralca izvleči nepričakovano, nenačrtovano in nepredvideno.
O.N.: Seveda se precej pripravljava, ko pa se snemanje začne, preizkušava zamisli, ki nama padajo na pamet. To ni ravno prijetno, posebej ne za ekipo, saj naju pogosto prosijo, da vsaj enkrat posnamemo prizor tak, kot je napisan.
E.T.: Tako lahko delava, ker vse pripravljava skupaj in veva, da bo delovalo. Pridejo trenutki, ko je potrebno vse izničiti, da se bojiva, da bova dolgočasila igralce. Potrebujeva posebno vrsto vznemirjenja in to je ena od glavnih obema skupnih lastnosti.
To je tudi možnost drugačnega pristopa delavskim naseljem.
E.T.: Ko obiščete ta na novo zgrajena naselja, te stolpnice, naredijo podobe na vas vtis. Vendar sva pazila, da sva ostala osredotočena na svojo temo. V prvih minutah filma nisva želela prikazati portreta naselja na robu mesta, temveč pojasniti, kdo je Driss, od kod prihaja ter poudariti kontrast med njim in Philippom, ki živi v Saint Germain des Prés. Gledalci se danes zavedajo krute resničnosti. Zato je en kader dovolj, da dojamejo, v katerem svetu smo.
O.N.: Poleg tega prihaja tudi Omar iz novozgrajenih delavskih naselij, tako kot Driss, in lahko nama je povedal, kaj sva dobro predstavila in česa ne. Brez njega bi zlahka zgrešila pomen.
FILMOGRAFIJA
Eric TOLEDANO in Olivier NAKACHE
2011 Intouchables / Untouchable / Prijatelja
2009 Tellement Proches / So Close
2006 Nos Jours Heureux / Those Happy Days
2005 Je Préfère qu’On Reste Amis… / Just Friends
2002 Ces jours heureux (kratkometražni)
1999 Les petits souliers (kratkometražni)
1995 Le jour et la nuit (kratkometražni)
INTERVJU: FRANÇOIS CLUZET
Kaj vas je tako pritegnilo v scenariju, da ste se odločili sprejeti vlogo v Prijateljih?
Film govori o dveh likih in o spletanju prijateljstva. Preprosto je to zgodba o dveh moških. In takoj sem dojel, da jo Omar vidi enako. Igrala sva drug za drugega. Neverjeten je bil in zdelo se mi je, da nosi ves film, da igra za oba in da sem dejansko nemočen.
Je vloga tetraplegika izziv?
Vsekakor, še posebej, ker nisem igralec, ki bi imel rad veliko dialogov in raje igram v tišini. To pomeni, da se večinoma izražam s telesom. Tokrat pa ga očitno nisem mogel uporabiti, zato sem poslušal, sodeloval in se smejal vsemu, kar je bilo smešno. Philippe in Driss sta komplementarna. Eden je pokreten, drugi ni. Driss je na nek način postal moje telo. Ko pleše, je tako, kot da plešem sam.
Z Omarjem sta spoznala Philippa Pozzo di Borgo na njegovem domu v Esaouirai. Česa se najbolj spomnite?
To je bil s čustvi nabit obisk. Ko sem ga opazoval, kako preživlja dneve in poskušal njegove zgodbe lastnem življenju, sem postavil temelj svojega odnosa do filma.
Kako ste se pripravljali?
Poskusil sem pozabiti sebe, se odpovedati sebi. Nikoli ne skušam biti lepši ali velikodušnejši. Moj lik pa hrepeni po običajnem, čeprav je dejansko v neobičajnem položaju. Celo ko Driss predlaga aktivnosti, ki so zunaj njegovih zmožnosti, jih Philippe sprejme, ker jih ne pozna. Je kot otrok, vse želi poskusiti. Driss živi za dva, giba se za dva, šali se za dva. Malce sem skušal postati njegov partner in ga večkrat spraviti v smeh, kot uspe njemu mene, mu olajšati življenje, saj ga je Driss olajšal meni.
Je bila vajina komplementarnost takoj očitna?
Takoj mi je bil všeč. Odličen igralec je, povsem predan svojemu poklicu in ne skuša biti pametnejši od lika, ki ga igra. Njegov pristop je zdrav in iskren. Na koncu sem se počutil kot otrok, ki ima čudovitega prijatelja za igro v parku.
Lahko bi se zgodilo, da bi gledalci videli dva nasprotna lika. Namesto tega pa imamo občutek, da gledamo Hidro z dvema glavama. Ne predstavljamo si enega brez drugega.
Že leta govorim, da je obdobje, ko so bili igralci na snemanju med sabo v hladni vojni, daleč za nami. Igralci smo danes partnerji. Slabi igralci mislijo, da je v naših rokah velika odgovornost. Igralci so precenjeni. Mi samo igramo. Zahvaljujoč uspehu zdaj malo bolj verjamem vase in lahko podoživljam tisti amaterski občutek - preprosti užitek deljenja z drugimi. Na srečo se Omar in režiserja vedejo enako. Velikodušni so, ganila pa me je tudi Philippova velikodušnost. Sam pravi, da njegov največji hendikep ni to, da je priklenjen na voziček, temveč ker živi brez ženske, ki jo je ljubil in je umrla. To sem moral oživiti: ranljivost človeka, ki je ostal brez svoje ljubezni.
INTERVJU: OMAR SY
Kdaj ste izvedeli za film Prijatelja?
Kmalu po snemanju filma Tellement Proches (ali So Close). Režiserja sta mi povedala, o čem želita posneti film, jaz pa sem se kot vedno počutil, da jima zvesto sledim.
Kako ste se počutili ob gledanju dokumentarca?
Takoj sem vedel, da je odlična osnova za zanimiv film, posebej s slogom, tankočutnostjo, natančnostjo, z ostrim humorjem in globino, ki jo Eric in Olivier vnašata v svoja dela.
Vam je bil scenarij takoj všeč?
Ja. Potrdil je moj prvi vtis. Nor sem na njun humor, človečnost in resnico.
Kako ste se pripravljali za vlogo?
O vsem sem se pomenil z režiserjema. Prav tako smo šli v Essaouirau obiskat Philippa. To je bil pravi začetek tega filma. Povezali smo se, kot sta se nekoč povezala Philippe in Abdel. Po tem obisku smo vsi čutili veliko odgovornost posneti najlepši film, kar ga je mogoče posneti, ter tako izkazati spoštovanje njemu in njegovi zgodbi.
Kako sta s Françoisom Cluzetom gradila medsebojni odnos?
Pred tem filmom sva se poznala samo na videz. Sem pa čutil, da si želi igrati z mano enako močno, kot sem si želel sam igrati z njim. Vse se je odvijalo naravno, če izvzamete budne oči Erica in Oliviera. François je odprt in velikodušen. Ko enkrat odpre vrata, jih ne zapre več.
Ste smeli v dialogih uporabljati lastni jezik in dikcijo?
Ja, to je eden od razlogov, zakaj uživam v sodelovanju z njima. Pred začetkom snemanja smo nekajkrat prebrali scenarij, na samem snemanju pa mi dovolita, da počnem, kar želim. Pa tudi sama začneta govoriti med samim snemanjem, ko dobita novo zamisel.
V prvih prizorih filma vidimo Drissa v njegovem svetu novozgrajenih delavskih stolpnic, ki ga v filmu redko vidimo, ne da bi se nam zdel karikatura. Kakšen je njun pristop?
Ti prizori so pomembni, da bi dojeli, od kod prihaja Driss. Eric in Olivier ne vsiljujeta svojega pogleda, ničesar ne poudarjata, samo s sliko prikažeta, kar sta videla, to pa je naravno in zelo močno.
O IGRALCIH
François CLUZET je francoski filmski in gledališki igralec, ki je angleško govorečemu svetu najbolj znan po vlogi v francoskem filmu iz leta 2006 Tell No One, posnetem po istoimenskem romanu pisatelja Harlana Cobena. Leta 2007 je za vlogo dr. Alexandra Becka v tem filmu prejel tudi cezarja.
Omar SY je francoski igralec, najbolj znan po duetu z Fredom Testotom (Omar et Fred) in po svoji vlogi v Prijateljih, za katero je leta 2012 dobil tudi cezarja.
tekst in foto: Blitz Film & Video Distribution
