T I T A N I K
10. april 1912. Tehnologija že dobršen del preteklih dveh desetletij proizvaja tok čudežev in ljudje so začeli ta neusahljivi vir napredka jemati za nekaj samoumevnega. Je mogoče dokazati človeško prevlado nad naravo s čim boljšim, kot je Titanik, največjim in najbolj luksuznim objektom, kar jih je kdaj zgradila človeška roka? A štiri dni in pol pozneje se svet spremeni. Krstno potovanje »ladje sanj« se konča v nepredstavljivi nočni mori in zaupanje človeštva v neukrotljivost lastnih moči je za vedno uničeno – zaradi povsem človeških slabosti: prevzetnosti, zaverovanosti vase in pohlepa.
S filmom sem skušal prikazati ne le dramatično smrt ladje, temveč tudi njeno kratko in sijajno življenje; zajeti lepoto, bujnost, optimizem in up Titanika, njegovih potnikov in posadke in – razgaljajoč temačne plati človeštva, ki so botrovale tragediji – slaviti neskončne zmožnosti človeškega duha. Kajti Titanik ni zgolj svarilo; ni zgolj mit, parabola, metafora za slabosti človeštva. Je tudi zgodba o veri, pogumu, žrtvovanju in predvsem ljubezni.
Scenarist in režiser James Cameron, 1997
Titanik Jamesa Camerona je akcije poln ljubezenski film epskih razsežnosti, ki se dogaja na usodnem prvem potovanju ladje Titanik – ponosa družbe White Star Line in tiste čase največjega plovečega objekta, kar so jih dotlej zgradili. Naboj luksuzna križarka svoje dobe – »ladja sanj« – je v smrt v ledenih vodah severnega Atlantika zgodaj tistega jutra 15. aprila 1912 ponesla prek 15 tisoč ljudi. Titanik je še vedno tudi drugi najbolj donosni film vseh časov – od izida leta 1997 je po vsem svetu prinesel prek 1,8 milijard dolarjev in prehiteva ga le znanstveno-fantastična pustolovščina v tehniki 3D Avatar – prav tako stvaritev Jamesa Camerona. Po All About Eve je to šele drugi film, ki si je med ostalimi lovorikami (štirje zlati globusi, nagrade Cehov filmskih igralcev, ameriških režiserjev in ameriških producentov, deset nominacij za bafto…) prislužil 14 nominacij za oskarja. Domov jih je odnesel 11 (med njimi za film, režiserja in pesem My Heart Will Go On, ki je ob treh grammyjih postavljala lastne rekorde) – kar je pred tem uspelo le Ben Hurju, za njim pa epopeji The Lord of the Rings: The Return of the King. Za nameček je spočel karieri glavnih zvezdnikov Leonarda DiCapria in Kate Winslet.
Zdaj – na stoto obletnico potovanja– film na platna prihaja »izboljšan«, v 3D formatu
Potovanje Titanika v Titaniku se začne v sodobnosti, nad grobiščem legendarne ladje dve milji in pol pod gladino oceana. Ambiciozni lovec na zaklade (Bill Paxton) se namerava dokopati bogastev te nekdaj veličastne križarke, na površje pa privleče doslej neizpovedane zgodbe… Tragične ruševine se odmikajo in razkrivajo bleščavost palače, ki je bila nekoč Titanik, pripravljajoč se na svoje krstno potovanje z obale Anglije. Med tisočimi, ki si obetajo »bon voyage«, je usoda pozvala dve mladi duši in ju izzvala, da se predata strasti, ki bo za vedno spremenila njuni življenji: sedemnajstletna Rose DeWitt Bukater (Kate Winslet) prihaja iz ameriškega višjega sloja in se duši pod tesnimi pravili in pričakovanji edvardijanske družbe; zaljubi se v svobodnjaškega potnika iz podpalubja Jacka Dawsona (Leonardo DiCaprio). Ko ji ta pokaže svet, ki se razprostira zunaj njene zlate kletke, njuna prepovedana ljubezen spočne mogočno skrivnost, ki skozi leta in desetletja odmeva v sedanjost. Prav nič na svetu ju ne bo razdvojilo – niti nekaj tako nezamisljivega, kot je potopitev Titanika.
V tem majhnem svetu dihajo še dedič bajnega bogastva in Rosin zaročenec Cal Hockley (Billy Zane), Rosina stremuška mati Ruth DeWitt Bukater (Frances Fisher) ter nekateri zgodovinski liki, med njimi živahna potnica Molly Brown (Kathy Bates), kapitan E.J. Smith (Bernard Hill), upravitelj družbe White Star Line J. Bruce Ismay (Jonathan Hyde) in ladjedelec in poglavitni arhitekt Titanika Thomas Andrews (Victor Garber). Pretvorbo filma, ki ga je Variety ob izidu leta 1997 proglasil za »spektakularen prikaz, kako lahko sodobna tehnologija pripomore k dramatičnemu podajanju zgodbe,« v 3D format sta nadzirala sam Cameron in Jon Landau; producentska partnerja sta film z lastnim podjetjem Lightstorm Entertainment Production in za studia Paramount Pictures in Twentieth Century Fox družno producirala že v prvo. Cameron je takrat prispeval tudi scenarij, režiral in pomagal montirati, izvršni producent pa je bil Rae Sanchini. Za kamero so sodelovali še direktor fotografije Russell Carpenter, scenograf Peter Lamont, montažerja Conrad Buff in Richard A. Harris, kostumografinja Deborah L. Scott in skladatelj James Horner.
Kot je ob uradni naznanitvi 3D projekta maja lani v objavi za javnost studia Paramount izjavil režiser, Titanika »tako, kot ga je treba videti – namreč na velikih platnih – niso videle že cele generacije. In to bo Titanik, kakršnega še niste videli: digitalno izboljšan s tehnologijo 4K in nato pretvorjen v 3D format, pri čemer smo z velikim trudom pazili na sleherno podrobnost. Čustvena silovitost ostaja nedotaknjena in podobe so mogočnejše in močnejše kot kdajkoli prej, zato bo to izkušnja epskih razsežnosti tako za oboževalce kot za nove gledalce.« Predsednik in direktor hiše Paramount Pictures Brad Gray je v uradni izjavi poudaril, da je »ta nova izdaja našega najbolj donosnega filma še posebej prikladna, saj letos praznujemo stoto obletnico obstoja studia. Paramount je v tem stoletju filmske umetnosti gledalcem z veseljem predstavil nekaj brezčasnih klasikov kinematografije; in ne moremo se domisliti boljšega načina, da to obletnico obeležimo, kot je ponovna izdaja Titanika.«
Jim Gianapolus in Tom Rotham, predsednik in direktor podjetja Fox Filmed Entertainment, podružnice studia 20th Century Fox, sta dodala: »Naše prek trideset let trajajoče sodelovanje z Jimom Cameronom in njegovim Lightstorm Entertainment Production je bilo izjemno nagrajujoče – od filma Aliens do Avatarja – in globalni fenomen Titanika ostaja eden glavnih virov ponosa v naši zgodovini. Ponosni smo, da lahko novim generacijam omogočimo izkusiti film v sijajni digitalni izboljšavi in v tehniki 3D.« Novo, 3D verzijo, ki so jo pilili 60 tednov, so predpremierno pokazali v nekaterih ameriških in kanadskih mestih na večer letošnjega sv. Valentina, redno prikazovanje v izbranih ustrezno opremljenih kinodvoranah (vključno z nekaterimi drugimi, v katerih ga bodo vrteli v običajnem formatu ali v formatu 2D IMAX) pa se v ZDA začne 4. aprila.
NEKAJ DEJSTEV O PARNIKU TITANIK
1. Titanik je bil druga od treh potniških ladij podobne velikosti, ki jih je podjetje White Star Line izdelalo v tekmi za potnike prek Atlantika.
2. Izdelava Titanika leta 1912 je stala približno 7,5 milijona dolarjev.
3. Titanik je bil dolg skoraj 270 m, torej daljši kot najvišji nebotičnik v New Yorku tisti čas.
4. Samo krmilo je tehtalo prek 101 tono, torej je bilo težje kot cela ladja Krištofa Kolumba Santa Maria.
5. Salon v prvem razredu je bil oblikovan kot sobana v palači v Versaillesu.
6. Najvišja hitrost, ki jo je dosegel Titanik, je bila 23 vozle.
7. Na krstnem potovanju je Titanik nosil natanko 2.223 ljudi.
8. Vozovnica za prvi razred na Titaniku je stala 3.100 dolarjev, kar je danes 124 tisoč zelencev; vozovnica za tretji razred je stala 32 dolarje, kar bi bilo danes 1.300 dolarjev.
9. Nedolgo po splovitvi 10. aprila 1912 je Titanik še v pristanišču skoraj trčil v potniško ladjo New York, kar je med potniki sprožilo skrb glede varnosti in okretnosti te nove generacije velikanskih čezoceank in morda naznanilo njegov konec.
10. Titanik je imel za zmanjšanje nevarnosti potopitve 16 vodotesnih predelkov. Ledena gora je prebila pet od teh.
11. Potem ko je Titanik trčil v ledeno goro, so se potniki na krovu igrali s kosi ledu.
12. Sprva večina potnikov iz prvega razreda ni hotela v mraz na palubo; nad evakuacijo so se zmrdovali.
13. Ženske in otroci v prvem in drugem razredu so imeli prednost pri izkrcavanju v rešilne čolne.
14. Medtem ko je Titanik tonil, je na palubi godel orkester, kar naj bi mirilo potnike, čakajoče na rešitev.
15. Člani posadke so zablokirali vse izhode iz območja tretjega razreda, da bi moškim preprečili dostop do palube.
16. Rešilnih čolnov je bilo dovolj zgolj za polovico potnikov; v prvem, ki so ga spustili v vodo in ki bi lahko nosil 65 ljudi, jih je bilo komaj 28.
17. Od vseh čolnov, ki so jih spustili v vodo, preden je Titanik potonil, se je po več potnikov vrnil zgolj eden – čeprav je bila večina čolnov vse prej kot polna.
18. Četudi je ladja tonila, je mnogo potnikov še vedno dvomilo, da se bo čezoceanka dejansko potopila.
19. Rešili so šestdeset odstotkov prvega razreda , torej 199 potnikov, medtem ko jih je iz tretjega razreda preživelo zgolj 25 odstotkov - torej 174 potnikov. Skupaj je preživelo 32 odstotkov potnikov in posadke.
Kot zanimivost sledi prevod in povzetek izvirnega materiala za novinarje iz leta 1997 – biografije igralcev in ustvarjalcev so temu primerno zastarane.
LADJA SANJ
V slehernem obdobju napoči kritičen, dramatičen trenutek, ki služi kot katalizator velikih sprememb in po vsem svetu sproži val čustev. Ob začetku 20. stoletja je čudežni pomorski dosežek, imenovan Titanik, združil širok spekter človeštva; vsak od posameznikov je imel svoje razloge biti del tega krstnega potovanja zgodovinskega pomena. Za vse od pomorskih kapitanov do upanja polnih izseljencev, ki so si obetali novega življenja in bogastva v »novem svetu«, je bil Titanik mogočen simbol napredka človeka, zazrtega v sodobno dobo. Čezoceanka, ki so jo razglasili za »nepotopljivo«, je s prek 2.200 možmi, ženskami in otroci iz angleškega Southamptona izplula proti New Yorku z velikimi pričakovanji, ob navdušenju in optimizmu. Pa vendar je v zgodnjih urah 15. aprila 1912 ta »ladja sanj« v smrt v ledenih vodah severnega Atlantika ponesla prek 1.500 ljudi.
V letih, ki so sledila, se je o Titaniku porajala mogočna mitologija: zgodbe o pogumu in strahopetnosti so našle pot v nebroj zgodovinskih pričevanj, pesmi, glasbo, filme in romane. Nasprotujoče si teorije o nesreči so podžigale debate in razdvojile mnoge akademike. Po letih iskanja je razbitine Titanika leta 1985 naposled našlo moštvo dr. Roberta Ballarda – v dveh ogromnih kosih skoraj 12 in pol milj pod vodno gladino. Najdba je odgovorila na mnoga vprašanja o koncu velike ladje, hkrati pa še podžgalo polemiko in navdušenje na desetletja starim dogodkom. James Cameron, iščoč navdiha v globina Atlantika, si je zamislil ljubezensko zgodbo, prepleteno z zanimivimi podrobnostmi o ladji in njenem krstnem – in edinem – potovanju; z njo skuša še dodatno počlovečiti legendarno simboliko. Gledalci bodo s pomočjo napredne filmske tehnologije domala zapluli na Titaniku. A čeprav gre za zadnji krik sodobne tehnologije, film je – in ostaja – mogočna zgodba o ljudeh. V njej bije srce Titanika…
»Tragedija Titanika je v naši kolektivni domišljiji prešla v domala mitsko razsežnost,« pravi Cameron. »Pa vendar jo je tok časa oropal človeškosti in vitalnosti. Upam, da bo razmerje med Rose in Jackom nekakšen čustven strelovod, ki bo gledalcem omogočil, da se v film potopijo s srcem in umom in spet oživijo zgodovino.« Pri raziskovanju zgodovinskega in družbenega pomena Titanika se film spoštljivo pokloni tudi resničnim potnikom slovite ladje – čeprav njegova čustvena srčika ostaja odnos med Jackom in Rose: »Hoteli smo podati izmišljeno zgodbo v povsem neomajnih, zgodovinsko pravilnih okvirih,« zatrjuje Cameron. »Nismo hoteli prekršiti dogodkov, za katere vemo, da so se resnično odvijali. Hkrati pa ne kažemo ničesar, kar se nikakor ne bi moglo zgoditi. Naši izmišljeni liki so vpleteni v tkanino zgodovine tako, kot bi bili dejansko tam. Vsa ta zgodovinska natančnost in posebni učinki služijo enemu in edinemu namenu: da gledalce posadimo na Titanik. Kot bi dejansko sedeli na njegovem krovu.«
IZ GLOBIN NA PLATNA
Cameron je zavoljo zgodovinske natančnosti k sodelovanju že na začetku povabil strokovnjaka o Titaniku – Dona Lyncha in priznanega umetnika Kena Marschalla, avtorja knjige Titanic: An Illustrated History. Prvi že od najstniških let raziskuje zgodovino ladje in osebno pozna nekaj preživelih s Titanika in družine umrlih. »Camerona so navdušile Kenove skice; hotel jih je obuditi tudi na filmu,« pravi Lynch. Z Marschallom sta priskrbela fotografije opreme z ladje, lesoreze in tkanine iz svojih osebnih zbirk predmetov z Olympica, sestrske ladje Titanika.
Ustvarjalci so več kot pet let raziskovali ladjo in srhljive podrobnosti o njenem tragičnem koncu, film pa se je začel sestavljati pred dvema letoma, ko se je Cameron sam podal na počivališče Titanika približno 400 milj daleč od obale kanadske Nove Fundlandije – z rusko ladjo Keldysh z dvema podmornicama, ki ju upravlja človeška posadka in ki zmoreta doseči velike globine. Hkrati so morali najti kamere, ki bodo prenesle mraz in pritisk – prejšnji snemalci so kamere obdržali znotraj plovil: »Tako globoko s kamero ni šel še nihče,« razlaga Cameron, čigar brat Michael je poskrbel za ustrezne tehnične rešitve. Cameron si ni zadal posneti dokumentarca; toda njegov režijski um ga je do neke mere ločil od čustvenosti podviga. Moral je postati potnik, da je docela dojel pomen obstoja Titanika: »V notranjosti smo videli reči, ki jih od leta 1912 ni še nihče. Te posnetke smo vtkali v sam film in ta resničnost pusti globoko sled na čustveni silovitosti filma.«
O IGRALCIH
LEONARDO DiCAPRIO (Jack Dawson) je pri 23-ih eden najbolj nadarjenih in mnogostranskih talentov svoje generacije; pri devetnajstih se je s stransko vlogo v drami What’s Eating Gilbert Grape? – svojem šele drugem filmu – med drugim potegoval za oskarja in zlati globus. Debitiral je ob Robertu DeNiru in Ellen Barkin v This Boy’s Life in po Gilbertu Grapu igral v raznolikih celovečercih, kot so The Quick and the Dead, The Basketball Diaries, Total Eclipse, William Shakespeare’s Romeo + Juliet in Marvin’s Room. Pravkar je končal snemanje pustolovščine The Man in the Iron Mask in se pripravlja na novi projekt Woodyja Allena. Igralsko kariero je začel pri 14-ih v oglasih in izobraževalnih filmih, nato pa gostoval v nanizankah, kot je Growing Pains.
KATE WINSLET (Rose DeWitt Bukater) si je kritiško pozornost prislužila v Heavenly Creatures Petra Jacksona in nato svoj talent potrdila ob Emmi Thompson v Sense and Sensibility Anga Leeja, za vlogo v katerem si je prislužila nagrado Ceha filmskih igralcev, bafto in nominacijo za oskarja. Pred kratkim je navdušila v filmu Jude Michaela Winterbottoma in upodobila Ofelijo v Hamletu Kennetha Branagha. Kmalu jo bomo videli v neodvisnem Hideous Kinky.
BILLY ZANE (Cal Hockley) je nazadnje ob Gini Gershon igral v This World, Then the Fireworks po romanu Jima Thompsona, ki ga je tudi produciral. Igral je v filmih The Phantom, Demon Knight: Tales From the Crypt, Only You, Head Above Water, Orlando, Blood and Concrete: A Love Story, Memphis Belle, Back to the Future, Posse in Tombstone. Pod mednarodne žaromete je stopil v trilerju Dead Calm s Samom Neillom in Nicole Kidman.
KATHY BATES (Molly Brown) je dobila oskarja za vlogo v adaptaciji romana Stephena Kinga Misery, zlati globus za vlogo v TV filmu The Late Shift in gledališko nagrado obie v postavitvi drame Frankie and Johnny in the Clair de Lune. Igrala je še v Dolores Claiborne, Diabolique, Fried Green Tomatoes, A Home of Our Own, Used People, Dick Tracy in Men Don’t Leave. Kariero je začela na gledaliških odrih, trenutno pa jo gledamo v komediji Primary Colors Mika Nicholsa.
BILL PAXTON (Brock Lovett) se je uveljavil kot eden najbolj drznih hollywoodskih igralcev in je gledalcem znan po številnih vlogah v slehernem žanru; z Jamesom Cameronom je posnel že filme True Lies, Aliens in The Terminator, sicer pa smo ga videli v Twister, Apollo 13 in pred kratkim v kritiško hvaljenem neodvisnem celovečercu Traveller. Pravkar je zaključil snemanje družinskega filma Mighty Joe Young in že snema TV film A Bright Shining Lie. Nase je opozoril kot glavni junak trilerja Carla Franklina One False Move, sicer pa se je v Hollywoodu udinjal že prej – leta 1974 je začel kot del scenografske ekipe pri Cormanovem Big Bad Mama. Po nekaj filmih je v New Yorku študiral igro in se ob povratku v Los Angeles posvetil igralski karieri, začenši s filmi, kot so The Lords of Discipline, Weird Science, The Evening Star, Tombstone...
GLORIA STUART, rojena leta 1910, je morala prestati dve uri nanašanja ličil, da je lahko igrala 101 leto staro Rose Calvert, ki trdi, da je preživela potopitev Titanika. Stuartova je med tridesetimi in drugo svetovno vojno, ko se je upokojila, igrala v kakem ducatu filmov, med njimi v Air Mail, The Prisoner of Shark Island, Here Comes the Navy, Poor Little Rich Girl s Shirley Temple, Roman Scandals, The Three Musketeers, The Kiss Before the Mirror in The Old Dark House s Charlesom Laughtonom, Melvynom Douglasom in Borisom Karloffom.
O USTVARJALCIH
JAMES CAMERON (režiser/scenarist/producent/montažer) je odraščal ob Niagarskih slapovih in potem v bližini Los Angelesa študiral fiziko in se udinjal kot strojnik in voznik kamiona. Leta 1978 je, želeč si kariere pri filmu, od konzorcija zobozdravnikov dobil denar za kratki film, ki ga je produciral, režiral, pomagal spisati scenarij, zmontiral, pomagal pri scenografiji, ga posnel in nadzoroval posebne učinke. Film mu je priskrbel nemalo del v ekipi filma Battle Beyond the Stars v produkciji podjetja Rogerja Cormana; nato si je, odločen, da tudi režira, iz položaja scenografa pri naslednjem Cormanovem filmu Galaxy of Terror izboril še položaj režiserja pomožne ekipe in Corman ga je celo naprosil, da posname nekaj prizorov z glavnimi igralci. Navdušen nad izkušnjo je takoj začel pisati scenarij za svoj režijski prvenec: na snemanje filma The Terminator je čakal dve leti, a je ta, posnet z borimi 6 milijoni dolarjev, v blagajno navrgel prek 80 milijonov.
Med iskanjem denarja za The Terminator si je dal dela s pisanjem scenarijem – v treh mesecih je spisal (s Sylvestrom Stallonejem) Rambo: First Blood Part II in Aliens, nadaljevanje kultne klasike Alien, ki ga je nato tudi režiral. Film je bil v igri za sedem oskarjev. Da ima čut za komercialne uspešnice, je spet dokazal s scenarijem in režijo zf pustolovščine The Abyss, s scenarijem za Point Break (spisal ga je s Kathryn Bigelow, ki je režirala) in s Terminator 2: Judgment Day (scenarij, režija, producent) – ki je samo v kinodvoranah navrgel prek 500 milijonov, dodatni izdelki pa so to številko približali milijardi dolarjev in ki se je potegoval za šest (pretežno tehničnih) oskarjev. Cameron je Schwarzeneggerja spet režiral v akcijski komediji True Lies, za katero je spisal scenarij in jo produciral. Leto pozneje je Kathryn Bigelow režirala Strange Days po scenariju Camerona in Jaya Cocksa; Cameron je tudi produciral.
tekst in foto: Blitz Film & Video Distribution
10. april 1912. Tehnologija že dobršen del preteklih dveh desetletij proizvaja tok čudežev in ljudje so začeli ta neusahljivi vir napredka jemati za nekaj samoumevnega. Je mogoče dokazati človeško prevlado nad naravo s čim boljšim, kot je Titanik, največjim in najbolj luksuznim objektom, kar jih je kdaj zgradila človeška roka? A štiri dni in pol pozneje se svet spremeni. Krstno potovanje »ladje sanj« se konča v nepredstavljivi nočni mori in zaupanje človeštva v neukrotljivost lastnih moči je za vedno uničeno – zaradi povsem človeških slabosti: prevzetnosti, zaverovanosti vase in pohlepa.
S filmom sem skušal prikazati ne le dramatično smrt ladje, temveč tudi njeno kratko in sijajno življenje; zajeti lepoto, bujnost, optimizem in up Titanika, njegovih potnikov in posadke in – razgaljajoč temačne plati človeštva, ki so botrovale tragediji – slaviti neskončne zmožnosti človeškega duha. Kajti Titanik ni zgolj svarilo; ni zgolj mit, parabola, metafora za slabosti človeštva. Je tudi zgodba o veri, pogumu, žrtvovanju in predvsem ljubezni.
Scenarist in režiser James Cameron, 1997
Titanik Jamesa Camerona je akcije poln ljubezenski film epskih razsežnosti, ki se dogaja na usodnem prvem potovanju ladje Titanik – ponosa družbe White Star Line in tiste čase največjega plovečega objekta, kar so jih dotlej zgradili. Naboj luksuzna križarka svoje dobe – »ladja sanj« – je v smrt v ledenih vodah severnega Atlantika zgodaj tistega jutra 15. aprila 1912 ponesla prek 15 tisoč ljudi. Titanik je še vedno tudi drugi najbolj donosni film vseh časov – od izida leta 1997 je po vsem svetu prinesel prek 1,8 milijard dolarjev in prehiteva ga le znanstveno-fantastična pustolovščina v tehniki 3D Avatar – prav tako stvaritev Jamesa Camerona. Po All About Eve je to šele drugi film, ki si je med ostalimi lovorikami (štirje zlati globusi, nagrade Cehov filmskih igralcev, ameriških režiserjev in ameriških producentov, deset nominacij za bafto…) prislužil 14 nominacij za oskarja. Domov jih je odnesel 11 (med njimi za film, režiserja in pesem My Heart Will Go On, ki je ob treh grammyjih postavljala lastne rekorde) – kar je pred tem uspelo le Ben Hurju, za njim pa epopeji The Lord of the Rings: The Return of the King. Za nameček je spočel karieri glavnih zvezdnikov Leonarda DiCapria in Kate Winslet.
Zdaj – na stoto obletnico potovanja– film na platna prihaja »izboljšan«, v 3D formatu
Potovanje Titanika v Titaniku se začne v sodobnosti, nad grobiščem legendarne ladje dve milji in pol pod gladino oceana. Ambiciozni lovec na zaklade (Bill Paxton) se namerava dokopati bogastev te nekdaj veličastne križarke, na površje pa privleče doslej neizpovedane zgodbe… Tragične ruševine se odmikajo in razkrivajo bleščavost palače, ki je bila nekoč Titanik, pripravljajoč se na svoje krstno potovanje z obale Anglije. Med tisočimi, ki si obetajo »bon voyage«, je usoda pozvala dve mladi duši in ju izzvala, da se predata strasti, ki bo za vedno spremenila njuni življenji: sedemnajstletna Rose DeWitt Bukater (Kate Winslet) prihaja iz ameriškega višjega sloja in se duši pod tesnimi pravili in pričakovanji edvardijanske družbe; zaljubi se v svobodnjaškega potnika iz podpalubja Jacka Dawsona (Leonardo DiCaprio). Ko ji ta pokaže svet, ki se razprostira zunaj njene zlate kletke, njuna prepovedana ljubezen spočne mogočno skrivnost, ki skozi leta in desetletja odmeva v sedanjost. Prav nič na svetu ju ne bo razdvojilo – niti nekaj tako nezamisljivega, kot je potopitev Titanika.
V tem majhnem svetu dihajo še dedič bajnega bogastva in Rosin zaročenec Cal Hockley (Billy Zane), Rosina stremuška mati Ruth DeWitt Bukater (Frances Fisher) ter nekateri zgodovinski liki, med njimi živahna potnica Molly Brown (Kathy Bates), kapitan E.J. Smith (Bernard Hill), upravitelj družbe White Star Line J. Bruce Ismay (Jonathan Hyde) in ladjedelec in poglavitni arhitekt Titanika Thomas Andrews (Victor Garber). Pretvorbo filma, ki ga je Variety ob izidu leta 1997 proglasil za »spektakularen prikaz, kako lahko sodobna tehnologija pripomore k dramatičnemu podajanju zgodbe,« v 3D format sta nadzirala sam Cameron in Jon Landau; producentska partnerja sta film z lastnim podjetjem Lightstorm Entertainment Production in za studia Paramount Pictures in Twentieth Century Fox družno producirala že v prvo. Cameron je takrat prispeval tudi scenarij, režiral in pomagal montirati, izvršni producent pa je bil Rae Sanchini. Za kamero so sodelovali še direktor fotografije Russell Carpenter, scenograf Peter Lamont, montažerja Conrad Buff in Richard A. Harris, kostumografinja Deborah L. Scott in skladatelj James Horner.
Kot je ob uradni naznanitvi 3D projekta maja lani v objavi za javnost studia Paramount izjavil režiser, Titanika »tako, kot ga je treba videti – namreč na velikih platnih – niso videle že cele generacije. In to bo Titanik, kakršnega še niste videli: digitalno izboljšan s tehnologijo 4K in nato pretvorjen v 3D format, pri čemer smo z velikim trudom pazili na sleherno podrobnost. Čustvena silovitost ostaja nedotaknjena in podobe so mogočnejše in močnejše kot kdajkoli prej, zato bo to izkušnja epskih razsežnosti tako za oboževalce kot za nove gledalce.« Predsednik in direktor hiše Paramount Pictures Brad Gray je v uradni izjavi poudaril, da je »ta nova izdaja našega najbolj donosnega filma še posebej prikladna, saj letos praznujemo stoto obletnico obstoja studia. Paramount je v tem stoletju filmske umetnosti gledalcem z veseljem predstavil nekaj brezčasnih klasikov kinematografije; in ne moremo se domisliti boljšega načina, da to obletnico obeležimo, kot je ponovna izdaja Titanika.«
Jim Gianapolus in Tom Rotham, predsednik in direktor podjetja Fox Filmed Entertainment, podružnice studia 20th Century Fox, sta dodala: »Naše prek trideset let trajajoče sodelovanje z Jimom Cameronom in njegovim Lightstorm Entertainment Production je bilo izjemno nagrajujoče – od filma Aliens do Avatarja – in globalni fenomen Titanika ostaja eden glavnih virov ponosa v naši zgodovini. Ponosni smo, da lahko novim generacijam omogočimo izkusiti film v sijajni digitalni izboljšavi in v tehniki 3D.« Novo, 3D verzijo, ki so jo pilili 60 tednov, so predpremierno pokazali v nekaterih ameriških in kanadskih mestih na večer letošnjega sv. Valentina, redno prikazovanje v izbranih ustrezno opremljenih kinodvoranah (vključno z nekaterimi drugimi, v katerih ga bodo vrteli v običajnem formatu ali v formatu 2D IMAX) pa se v ZDA začne 4. aprila.
NEKAJ DEJSTEV O PARNIKU TITANIK
1. Titanik je bil druga od treh potniških ladij podobne velikosti, ki jih je podjetje White Star Line izdelalo v tekmi za potnike prek Atlantika.
2. Izdelava Titanika leta 1912 je stala približno 7,5 milijona dolarjev.
3. Titanik je bil dolg skoraj 270 m, torej daljši kot najvišji nebotičnik v New Yorku tisti čas.
4. Samo krmilo je tehtalo prek 101 tono, torej je bilo težje kot cela ladja Krištofa Kolumba Santa Maria.
5. Salon v prvem razredu je bil oblikovan kot sobana v palači v Versaillesu.
6. Najvišja hitrost, ki jo je dosegel Titanik, je bila 23 vozle.
7. Na krstnem potovanju je Titanik nosil natanko 2.223 ljudi.
8. Vozovnica za prvi razred na Titaniku je stala 3.100 dolarjev, kar je danes 124 tisoč zelencev; vozovnica za tretji razred je stala 32 dolarje, kar bi bilo danes 1.300 dolarjev.
9. Nedolgo po splovitvi 10. aprila 1912 je Titanik še v pristanišču skoraj trčil v potniško ladjo New York, kar je med potniki sprožilo skrb glede varnosti in okretnosti te nove generacije velikanskih čezoceank in morda naznanilo njegov konec.
10. Titanik je imel za zmanjšanje nevarnosti potopitve 16 vodotesnih predelkov. Ledena gora je prebila pet od teh.
11. Potem ko je Titanik trčil v ledeno goro, so se potniki na krovu igrali s kosi ledu.
12. Sprva večina potnikov iz prvega razreda ni hotela v mraz na palubo; nad evakuacijo so se zmrdovali.
13. Ženske in otroci v prvem in drugem razredu so imeli prednost pri izkrcavanju v rešilne čolne.
14. Medtem ko je Titanik tonil, je na palubi godel orkester, kar naj bi mirilo potnike, čakajoče na rešitev.
15. Člani posadke so zablokirali vse izhode iz območja tretjega razreda, da bi moškim preprečili dostop do palube.
16. Rešilnih čolnov je bilo dovolj zgolj za polovico potnikov; v prvem, ki so ga spustili v vodo in ki bi lahko nosil 65 ljudi, jih je bilo komaj 28.
17. Od vseh čolnov, ki so jih spustili v vodo, preden je Titanik potonil, se je po več potnikov vrnil zgolj eden – čeprav je bila večina čolnov vse prej kot polna.
18. Četudi je ladja tonila, je mnogo potnikov še vedno dvomilo, da se bo čezoceanka dejansko potopila.
19. Rešili so šestdeset odstotkov prvega razreda , torej 199 potnikov, medtem ko jih je iz tretjega razreda preživelo zgolj 25 odstotkov - torej 174 potnikov. Skupaj je preživelo 32 odstotkov potnikov in posadke.
Kot zanimivost sledi prevod in povzetek izvirnega materiala za novinarje iz leta 1997 – biografije igralcev in ustvarjalcev so temu primerno zastarane.
LADJA SANJ
V slehernem obdobju napoči kritičen, dramatičen trenutek, ki služi kot katalizator velikih sprememb in po vsem svetu sproži val čustev. Ob začetku 20. stoletja je čudežni pomorski dosežek, imenovan Titanik, združil širok spekter človeštva; vsak od posameznikov je imel svoje razloge biti del tega krstnega potovanja zgodovinskega pomena. Za vse od pomorskih kapitanov do upanja polnih izseljencev, ki so si obetali novega življenja in bogastva v »novem svetu«, je bil Titanik mogočen simbol napredka človeka, zazrtega v sodobno dobo. Čezoceanka, ki so jo razglasili za »nepotopljivo«, je s prek 2.200 možmi, ženskami in otroci iz angleškega Southamptona izplula proti New Yorku z velikimi pričakovanji, ob navdušenju in optimizmu. Pa vendar je v zgodnjih urah 15. aprila 1912 ta »ladja sanj« v smrt v ledenih vodah severnega Atlantika ponesla prek 1.500 ljudi.
V letih, ki so sledila, se je o Titaniku porajala mogočna mitologija: zgodbe o pogumu in strahopetnosti so našle pot v nebroj zgodovinskih pričevanj, pesmi, glasbo, filme in romane. Nasprotujoče si teorije o nesreči so podžigale debate in razdvojile mnoge akademike. Po letih iskanja je razbitine Titanika leta 1985 naposled našlo moštvo dr. Roberta Ballarda – v dveh ogromnih kosih skoraj 12 in pol milj pod vodno gladino. Najdba je odgovorila na mnoga vprašanja o koncu velike ladje, hkrati pa še podžgalo polemiko in navdušenje na desetletja starim dogodkom. James Cameron, iščoč navdiha v globina Atlantika, si je zamislil ljubezensko zgodbo, prepleteno z zanimivimi podrobnostmi o ladji in njenem krstnem – in edinem – potovanju; z njo skuša še dodatno počlovečiti legendarno simboliko. Gledalci bodo s pomočjo napredne filmske tehnologije domala zapluli na Titaniku. A čeprav gre za zadnji krik sodobne tehnologije, film je – in ostaja – mogočna zgodba o ljudeh. V njej bije srce Titanika…
»Tragedija Titanika je v naši kolektivni domišljiji prešla v domala mitsko razsežnost,« pravi Cameron. »Pa vendar jo je tok časa oropal človeškosti in vitalnosti. Upam, da bo razmerje med Rose in Jackom nekakšen čustven strelovod, ki bo gledalcem omogočil, da se v film potopijo s srcem in umom in spet oživijo zgodovino.« Pri raziskovanju zgodovinskega in družbenega pomena Titanika se film spoštljivo pokloni tudi resničnim potnikom slovite ladje – čeprav njegova čustvena srčika ostaja odnos med Jackom in Rose: »Hoteli smo podati izmišljeno zgodbo v povsem neomajnih, zgodovinsko pravilnih okvirih,« zatrjuje Cameron. »Nismo hoteli prekršiti dogodkov, za katere vemo, da so se resnično odvijali. Hkrati pa ne kažemo ničesar, kar se nikakor ne bi moglo zgoditi. Naši izmišljeni liki so vpleteni v tkanino zgodovine tako, kot bi bili dejansko tam. Vsa ta zgodovinska natančnost in posebni učinki služijo enemu in edinemu namenu: da gledalce posadimo na Titanik. Kot bi dejansko sedeli na njegovem krovu.«
IZ GLOBIN NA PLATNA
Cameron je zavoljo zgodovinske natančnosti k sodelovanju že na začetku povabil strokovnjaka o Titaniku – Dona Lyncha in priznanega umetnika Kena Marschalla, avtorja knjige Titanic: An Illustrated History. Prvi že od najstniških let raziskuje zgodovino ladje in osebno pozna nekaj preživelih s Titanika in družine umrlih. »Camerona so navdušile Kenove skice; hotel jih je obuditi tudi na filmu,« pravi Lynch. Z Marschallom sta priskrbela fotografije opreme z ladje, lesoreze in tkanine iz svojih osebnih zbirk predmetov z Olympica, sestrske ladje Titanika.
Ustvarjalci so več kot pet let raziskovali ladjo in srhljive podrobnosti o njenem tragičnem koncu, film pa se je začel sestavljati pred dvema letoma, ko se je Cameron sam podal na počivališče Titanika približno 400 milj daleč od obale kanadske Nove Fundlandije – z rusko ladjo Keldysh z dvema podmornicama, ki ju upravlja človeška posadka in ki zmoreta doseči velike globine. Hkrati so morali najti kamere, ki bodo prenesle mraz in pritisk – prejšnji snemalci so kamere obdržali znotraj plovil: »Tako globoko s kamero ni šel še nihče,« razlaga Cameron, čigar brat Michael je poskrbel za ustrezne tehnične rešitve. Cameron si ni zadal posneti dokumentarca; toda njegov režijski um ga je do neke mere ločil od čustvenosti podviga. Moral je postati potnik, da je docela dojel pomen obstoja Titanika: »V notranjosti smo videli reči, ki jih od leta 1912 ni še nihče. Te posnetke smo vtkali v sam film in ta resničnost pusti globoko sled na čustveni silovitosti filma.«
O IGRALCIH
LEONARDO DiCAPRIO (Jack Dawson) je pri 23-ih eden najbolj nadarjenih in mnogostranskih talentov svoje generacije; pri devetnajstih se je s stransko vlogo v drami What’s Eating Gilbert Grape? – svojem šele drugem filmu – med drugim potegoval za oskarja in zlati globus. Debitiral je ob Robertu DeNiru in Ellen Barkin v This Boy’s Life in po Gilbertu Grapu igral v raznolikih celovečercih, kot so The Quick and the Dead, The Basketball Diaries, Total Eclipse, William Shakespeare’s Romeo + Juliet in Marvin’s Room. Pravkar je končal snemanje pustolovščine The Man in the Iron Mask in se pripravlja na novi projekt Woodyja Allena. Igralsko kariero je začel pri 14-ih v oglasih in izobraževalnih filmih, nato pa gostoval v nanizankah, kot je Growing Pains.
KATE WINSLET (Rose DeWitt Bukater) si je kritiško pozornost prislužila v Heavenly Creatures Petra Jacksona in nato svoj talent potrdila ob Emmi Thompson v Sense and Sensibility Anga Leeja, za vlogo v katerem si je prislužila nagrado Ceha filmskih igralcev, bafto in nominacijo za oskarja. Pred kratkim je navdušila v filmu Jude Michaela Winterbottoma in upodobila Ofelijo v Hamletu Kennetha Branagha. Kmalu jo bomo videli v neodvisnem Hideous Kinky.
BILLY ZANE (Cal Hockley) je nazadnje ob Gini Gershon igral v This World, Then the Fireworks po romanu Jima Thompsona, ki ga je tudi produciral. Igral je v filmih The Phantom, Demon Knight: Tales From the Crypt, Only You, Head Above Water, Orlando, Blood and Concrete: A Love Story, Memphis Belle, Back to the Future, Posse in Tombstone. Pod mednarodne žaromete je stopil v trilerju Dead Calm s Samom Neillom in Nicole Kidman.
KATHY BATES (Molly Brown) je dobila oskarja za vlogo v adaptaciji romana Stephena Kinga Misery, zlati globus za vlogo v TV filmu The Late Shift in gledališko nagrado obie v postavitvi drame Frankie and Johnny in the Clair de Lune. Igrala je še v Dolores Claiborne, Diabolique, Fried Green Tomatoes, A Home of Our Own, Used People, Dick Tracy in Men Don’t Leave. Kariero je začela na gledaliških odrih, trenutno pa jo gledamo v komediji Primary Colors Mika Nicholsa.
BILL PAXTON (Brock Lovett) se je uveljavil kot eden najbolj drznih hollywoodskih igralcev in je gledalcem znan po številnih vlogah v slehernem žanru; z Jamesom Cameronom je posnel že filme True Lies, Aliens in The Terminator, sicer pa smo ga videli v Twister, Apollo 13 in pred kratkim v kritiško hvaljenem neodvisnem celovečercu Traveller. Pravkar je zaključil snemanje družinskega filma Mighty Joe Young in že snema TV film A Bright Shining Lie. Nase je opozoril kot glavni junak trilerja Carla Franklina One False Move, sicer pa se je v Hollywoodu udinjal že prej – leta 1974 je začel kot del scenografske ekipe pri Cormanovem Big Bad Mama. Po nekaj filmih je v New Yorku študiral igro in se ob povratku v Los Angeles posvetil igralski karieri, začenši s filmi, kot so The Lords of Discipline, Weird Science, The Evening Star, Tombstone...
GLORIA STUART, rojena leta 1910, je morala prestati dve uri nanašanja ličil, da je lahko igrala 101 leto staro Rose Calvert, ki trdi, da je preživela potopitev Titanika. Stuartova je med tridesetimi in drugo svetovno vojno, ko se je upokojila, igrala v kakem ducatu filmov, med njimi v Air Mail, The Prisoner of Shark Island, Here Comes the Navy, Poor Little Rich Girl s Shirley Temple, Roman Scandals, The Three Musketeers, The Kiss Before the Mirror in The Old Dark House s Charlesom Laughtonom, Melvynom Douglasom in Borisom Karloffom.
O USTVARJALCIH
JAMES CAMERON (režiser/scenarist/producent/montažer) je odraščal ob Niagarskih slapovih in potem v bližini Los Angelesa študiral fiziko in se udinjal kot strojnik in voznik kamiona. Leta 1978 je, želeč si kariere pri filmu, od konzorcija zobozdravnikov dobil denar za kratki film, ki ga je produciral, režiral, pomagal spisati scenarij, zmontiral, pomagal pri scenografiji, ga posnel in nadzoroval posebne učinke. Film mu je priskrbel nemalo del v ekipi filma Battle Beyond the Stars v produkciji podjetja Rogerja Cormana; nato si je, odločen, da tudi režira, iz položaja scenografa pri naslednjem Cormanovem filmu Galaxy of Terror izboril še položaj režiserja pomožne ekipe in Corman ga je celo naprosil, da posname nekaj prizorov z glavnimi igralci. Navdušen nad izkušnjo je takoj začel pisati scenarij za svoj režijski prvenec: na snemanje filma The Terminator je čakal dve leti, a je ta, posnet z borimi 6 milijoni dolarjev, v blagajno navrgel prek 80 milijonov.
Med iskanjem denarja za The Terminator si je dal dela s pisanjem scenarijem – v treh mesecih je spisal (s Sylvestrom Stallonejem) Rambo: First Blood Part II in Aliens, nadaljevanje kultne klasike Alien, ki ga je nato tudi režiral. Film je bil v igri za sedem oskarjev. Da ima čut za komercialne uspešnice, je spet dokazal s scenarijem in režijo zf pustolovščine The Abyss, s scenarijem za Point Break (spisal ga je s Kathryn Bigelow, ki je režirala) in s Terminator 2: Judgment Day (scenarij, režija, producent) – ki je samo v kinodvoranah navrgel prek 500 milijonov, dodatni izdelki pa so to številko približali milijardi dolarjev in ki se je potegoval za šest (pretežno tehničnih) oskarjev. Cameron je Schwarzeneggerja spet režiral v akcijski komediji True Lies, za katero je spisal scenarij in jo produciral. Leto pozneje je Kathryn Bigelow režirala Strange Days po scenariju Camerona in Jaya Cocksa; Cameron je tudi produciral.
tekst in foto: Blitz Film & Video Distribution
