Mesečna kinotečna nanizanka Animateka se z marčevsko izvedbo sprašuje: »Zakaj ustvarjati animirane filme v Sloveniji?« Odgovor na to vprašanje se nakazuje v treh programih sodobne domače kratkometražne animirane produkcije. Če ga sami ne boste našli, vam ga bodo pomagali poiskati avtorji in avtorice na okrogli mizi. Naj na tem mestu podam nekaj iztočnic za pogovor: univerzitetni študij animiranega filma v Sloveniji, animirani film in Slovenski filmski center, Festival slovenskega animiranega
filma, avtorski in uporabni animirani film, projekt novega slovenskega celovečernega animiranega filma …
Petletna odsotnost kinotečne serijalke Animateka sovpada s časom preporoda slovenskega avtorskega animiranega filma. Dušan Kastelic, čigar 3D animirana filma Perkmandeljc (po glasbi skupine Orlek) in predvsem Čikorija an'kafe (po glasbi kantavtorja Iztoka Mlakarja) sta Slovenijo, s sodelovanjem na najpomembnejših festivalih, postavila na svetovni zemljevid. Prav tako uspešno pa se na mednarodni sceni predstavlja Špela Čadež, ki je animatorske izkušnje pridobila na akademiji v nemškem Kölnu. Ob Čadeževi so se na specializacijo v tujino podali še Živa Moškrič (na londonski Central Saint Martins College), Mito Manček (v češki Zlin), Darko Masnec (na zagrebško Akademijo likovnih umetnosti), Aleš Mav pa se je preselil v London, kjer uspešno dela kot animator za britansko filmsko industrijo. Razveseljivo je, da se tako Čadeževa (s filmoma Zasukanec ter Ljubezen je bolezen) kot njeni kolegi Kolja Saksida (Koyaa in Mulc: Frača), Nejc Saje (Dvorišče), Miha Knific (Lisica v lisičjem jeziku) in Leon Vidmar ((Ne)strpnost) vračajo k lutkovni animaciji, tehniki, ki predstavlja tudi začetke zgodovine slovenskega animiranega filma.
Izbrani program bo predstavil tudi filme avtorjev, ki se že daljši čas ukvarjajo z animiranim filmom ter ostajajo zvesti vsak svoji tehniki in izrazu (Marjan Manček, Koni Steinbacher, Oliver Marčeta, Brane Solce). Pregled sodobne slovenske produkcije zaokrožujemo z igrano-animiranim pristopom Borisa Dolenca (Palčica ter Stripburger v gibanju), animiranimi video spoti ter diplomskimi filmi študentov ljubljanske Akademije za likovno umetnosti in Šole Famul Stuart. Ker do lanskega leta pri nas še ni bilo šole, ki bi ponujala redni študij s tega področja, je prav presenetljivo, koliko mladih avtorjev končuje svoje študije z animiranim filmom. Tehnološka revolucija seveda omogoča vznik domačih filmskih studiev, vendar je žalostno, da se mora prav vsak avtor sam prebijati skozi dolgotrajen proces izdelave animiranega filma. Tako večina filmov, kljub vloženemu trudu, energiji in času, ne doživi mednarodne festivalske premiere, čeprav je njihova kakovostna raven zavidljiva. Seveda se ob tem postavlja tudi vprašanje nacionalnega plana promocije kratkega filma, ki je bolj improvizirana kot načrtovana.
Socializacija bika?
V produkcijskih pogojih, ki vladajo na slovenski filmski sceni, je presenetljivo, da se lahko pohvalimo tudi z animiranim celovečernim filmom. Zvonko Čoh in Milan Erič, ki sta film režirala, animirala, skupaj z Ivom Štandekerjem in Slobodanom Vujanovićem spisala scenarij in dialoge, sta z veliko napora uspela dokončati zgodbo, »ki jo je zapisalo življenje, zgodbo o zagnanosti, naivnosti, sebičnosti, maščevalnosti, lažeh, mleku, jušnih kockah in ne nazadnje tudi o ljubezni«. Film, ki je posvečen spominu na Iva Štandekerja, je na neki način postal kulten že pred prvo javno projekcijo.
Umazana in na trenutke kaotična, neukročena linija narisanega, izostren občutek za podrobnosti (kulminacijo predstavljajo pojoči kravji seski) in simulacija delovanja tehničnih aparatov (mikroskop, v katerem vidimo oživitev antropomorfnih supercelic, mikro-video film, ki nam prek televizijskega zaslona realistično prikaže premikanje v prostoru in času) so tisti elementi, ki predstavljajo pravi avtorski pečat tega filma. Čoh in Erič z risanjem nimata pretiranih težav (zlasti jima »ležijo« živalski liki – bik, kravica, maček, miš, sova, ptič, osa, celo riba se za hip pojavi), vendar jima na trenutke zmanjka risarske domišljije; takrat so junaki v prvem planu prikazani na preveč statičnem ozadju, v prostoru brez detajlov (pa naj bo to mesto, soba, travnik ali vesolje).
Popoln animacijski učinek pa avtorja dosežeta v sekvenci, ki simbolizira evolucijo človeštva (od piktografije, prek egipčanskih piramid do srednjeveškega bojnega polja; na koncu parodirata celo Kubrickovo Odisejo v vesolju). Ta sekvenca zaradi dinamične montaže deluje kot nekakšen video posnetek. Nasploh se v zgodbi junaki in antijunaki zelo veliko zasledujejo. Efekt realistične hitrosti gibanja ter dejstvo, da avtorja nista uporabljala računalniške grafike, nam povesta veliko o njunem vložku v realizacijo tega filma (hitrost akcije je odvisna od količine spremembe vsakega novega kadra; teoretično je za deset minut animiranega filma treba narisati 14.400 posameznih situacij). Raba barv je zelo minimalistična (razen v trenutkih pretirane simbolike), prevladuje črno-bela nota, in prav to je še en originalni element filma. Filmska glasba Slavka Avsenika mlajšega daje risanim figuram pravi ritem in ustvarja dramaturško napetost.
Med kakovostne presežke risanke brez dvoma lahko uvrstimo tudi duhovito glasovno interpretacijo znanih slovenskih igralcev. Scenarij za film je nastajal sproti, in čeprav smo priče humorističnim zapletom in razpletom absurdne, anti-evolucijske risanke, je prav tak način ustvarjanja filma rezultiral v na trenutke »nelogičnem« in šibkem narativnem toku ter problematični dramaturgiji zgodbe. V njej so prisotni večno aktualni ekološki trenutki (kajenje, genetika, radioaktivnost), ki bodo zanimivi tudi za prihodnje generacije. A obstoj Socializacije bika? je v okolju, ki sicer ima mlade in nadarjene risarje stripov, ilustratorje, animatorje ter filmske režiserje, na drugi strani pa borno infrastrukturo ter birokratski monopolizem in samozadovoljstvo v krogih, kjer sprejemajo odločitve o snemanju filmov, vendarle neprecenljive vrednosti.
Igor Prassel
Kinotečni skrbnik za animirani film
Program
Novi slovenski animirani film (za natančen program glej urnik), sreda 23.3. ob 19.00, sreda 23.3 ob 21.00, četrtek 24.3. ob 19.00
Okrogla miza na temo »Zakaj ustvarjati animirani film v Sloveniji?«, četrtek 24.3. ob 17.00
Socializacija bika?, četrtek 24.3. ob 21.00
foto: Animateka
Petletna odsotnost kinotečne serijalke Animateka sovpada s časom preporoda slovenskega avtorskega animiranega filma. Dušan Kastelic, čigar 3D animirana filma Perkmandeljc (po glasbi skupine Orlek) in predvsem Čikorija an'kafe (po glasbi kantavtorja Iztoka Mlakarja) sta Slovenijo, s sodelovanjem na najpomembnejših festivalih, postavila na svetovni zemljevid. Prav tako uspešno pa se na mednarodni sceni predstavlja Špela Čadež, ki je animatorske izkušnje pridobila na akademiji v nemškem Kölnu. Ob Čadeževi so se na specializacijo v tujino podali še Živa Moškrič (na londonski Central Saint Martins College), Mito Manček (v češki Zlin), Darko Masnec (na zagrebško Akademijo likovnih umetnosti), Aleš Mav pa se je preselil v London, kjer uspešno dela kot animator za britansko filmsko industrijo. Razveseljivo je, da se tako Čadeževa (s filmoma Zasukanec ter Ljubezen je bolezen) kot njeni kolegi Kolja Saksida (Koyaa in Mulc: Frača), Nejc Saje (Dvorišče), Miha Knific (Lisica v lisičjem jeziku) in Leon Vidmar ((Ne)strpnost) vračajo k lutkovni animaciji, tehniki, ki predstavlja tudi začetke zgodovine slovenskega animiranega filma.
Izbrani program bo predstavil tudi filme avtorjev, ki se že daljši čas ukvarjajo z animiranim filmom ter ostajajo zvesti vsak svoji tehniki in izrazu (Marjan Manček, Koni Steinbacher, Oliver Marčeta, Brane Solce). Pregled sodobne slovenske produkcije zaokrožujemo z igrano-animiranim pristopom Borisa Dolenca (Palčica ter Stripburger v gibanju), animiranimi video spoti ter diplomskimi filmi študentov ljubljanske Akademije za likovno umetnosti in Šole Famul Stuart. Ker do lanskega leta pri nas še ni bilo šole, ki bi ponujala redni študij s tega področja, je prav presenetljivo, koliko mladih avtorjev končuje svoje študije z animiranim filmom. Tehnološka revolucija seveda omogoča vznik domačih filmskih studiev, vendar je žalostno, da se mora prav vsak avtor sam prebijati skozi dolgotrajen proces izdelave animiranega filma. Tako večina filmov, kljub vloženemu trudu, energiji in času, ne doživi mednarodne festivalske premiere, čeprav je njihova kakovostna raven zavidljiva. Seveda se ob tem postavlja tudi vprašanje nacionalnega plana promocije kratkega filma, ki je bolj improvizirana kot načrtovana.
Socializacija bika?
V produkcijskih pogojih, ki vladajo na slovenski filmski sceni, je presenetljivo, da se lahko pohvalimo tudi z animiranim celovečernim filmom. Zvonko Čoh in Milan Erič, ki sta film režirala, animirala, skupaj z Ivom Štandekerjem in Slobodanom Vujanovićem spisala scenarij in dialoge, sta z veliko napora uspela dokončati zgodbo, »ki jo je zapisalo življenje, zgodbo o zagnanosti, naivnosti, sebičnosti, maščevalnosti, lažeh, mleku, jušnih kockah in ne nazadnje tudi o ljubezni«. Film, ki je posvečen spominu na Iva Štandekerja, je na neki način postal kulten že pred prvo javno projekcijo.
Umazana in na trenutke kaotična, neukročena linija narisanega, izostren občutek za podrobnosti (kulminacijo predstavljajo pojoči kravji seski) in simulacija delovanja tehničnih aparatov (mikroskop, v katerem vidimo oživitev antropomorfnih supercelic, mikro-video film, ki nam prek televizijskega zaslona realistično prikaže premikanje v prostoru in času) so tisti elementi, ki predstavljajo pravi avtorski pečat tega filma. Čoh in Erič z risanjem nimata pretiranih težav (zlasti jima »ležijo« živalski liki – bik, kravica, maček, miš, sova, ptič, osa, celo riba se za hip pojavi), vendar jima na trenutke zmanjka risarske domišljije; takrat so junaki v prvem planu prikazani na preveč statičnem ozadju, v prostoru brez detajlov (pa naj bo to mesto, soba, travnik ali vesolje).
Popoln animacijski učinek pa avtorja dosežeta v sekvenci, ki simbolizira evolucijo človeštva (od piktografije, prek egipčanskih piramid do srednjeveškega bojnega polja; na koncu parodirata celo Kubrickovo Odisejo v vesolju). Ta sekvenca zaradi dinamične montaže deluje kot nekakšen video posnetek. Nasploh se v zgodbi junaki in antijunaki zelo veliko zasledujejo. Efekt realistične hitrosti gibanja ter dejstvo, da avtorja nista uporabljala računalniške grafike, nam povesta veliko o njunem vložku v realizacijo tega filma (hitrost akcije je odvisna od količine spremembe vsakega novega kadra; teoretično je za deset minut animiranega filma treba narisati 14.400 posameznih situacij). Raba barv je zelo minimalistična (razen v trenutkih pretirane simbolike), prevladuje črno-bela nota, in prav to je še en originalni element filma. Filmska glasba Slavka Avsenika mlajšega daje risanim figuram pravi ritem in ustvarja dramaturško napetost.
Med kakovostne presežke risanke brez dvoma lahko uvrstimo tudi duhovito glasovno interpretacijo znanih slovenskih igralcev. Scenarij za film je nastajal sproti, in čeprav smo priče humorističnim zapletom in razpletom absurdne, anti-evolucijske risanke, je prav tak način ustvarjanja filma rezultiral v na trenutke »nelogičnem« in šibkem narativnem toku ter problematični dramaturgiji zgodbe. V njej so prisotni večno aktualni ekološki trenutki (kajenje, genetika, radioaktivnost), ki bodo zanimivi tudi za prihodnje generacije. A obstoj Socializacije bika? je v okolju, ki sicer ima mlade in nadarjene risarje stripov, ilustratorje, animatorje ter filmske režiserje, na drugi strani pa borno infrastrukturo ter birokratski monopolizem in samozadovoljstvo v krogih, kjer sprejemajo odločitve o snemanju filmov, vendarle neprecenljive vrednosti.
Igor Prassel
Kinotečni skrbnik za animirani film
Program
Novi slovenski animirani film (za natančen program glej urnik), sreda 23.3. ob 19.00, sreda 23.3 ob 21.00, četrtek 24.3. ob 19.00
Okrogla miza na temo »Zakaj ustvarjati animirani film v Sloveniji?«, četrtek 24.3. ob 17.00
Socializacija bika?, četrtek 24.3. ob 21.00
foto: Animateka
