zgodba
Lažni pridigar v zaporu spozna na smrt obsojenega družinskega očeta, ki je zagrešil umor, ukradel 10.000 dolarjev, denar skril in skrivališče zaupal svojima otrokoma. Pridigar se iz zapora napoti na sojetnikov dom, kjer iz pohlepa po zakladu najprej zapelje, nato pa na poročno noč ubije njegovo ženo. Otroka v strahu pobegneta, toda pridigar jima je stalno za petami.
Klasična balada o dobrem in zlu; tour de force baročnega ekspresionizma, filma noir in ruralne, folklorne grozljivke. Robert Mitchum v najbolj nepozabni in srhljivi vlogi svoje kariere uteleša čisto zlo.
o filmu
noč lovca: prvi holivudski kultni film
Naslov bo bržkone zdržal; Noč lovca je bil ob nastanku, leta 1955, tako zamolčan, ignoriran, skritiziran in finančno neuspešen film, da se Charles Laughton, ki je takrat prvič stal za kamero, ni nikoli več pobral. Ne, režiral ni več. Toda skozi leta je njegov status počasi dobival na veljavi, film so odkrivale nove generacije, ki so mu dvigale rating, in danes velja Noč lovca za enega največjih ameriških filmov. Vsekakor za eno najbolj distinktivnih, čudnih, težko opredeljivih, a z vsakim frejmom fascinantnih del. Kultna roba pač; bil je pred časom, bolje rečeno, nastal je v napačnem času. Leta 1955 v postvojni Ameriki še vedno ni bilo prostora za degenerirane negativce in mrakoben slog - sploh ne znotraj studijskega sistema -, film pa je bil nepopularen tudi iz bolj pragmatičnih razlogov. Film je bil črno-bel in to v času, ko se je barvni film močno razmahnil; posnet in predvajan je bil v standardnem razmerju slike, medtem ko so tedaj vladali Cinemascope in wide-screen; združeval je (za tiste čase) nezdružljivo - otroško tematiko in elemente trilerja, grozljivke, filma noir. Kritiki so bili zbegani, občinstvo sovražno nastrojeno, studio je raje promoviral drug film z Mitchumom v stranski vlogi, Not as a Stranger Stanleya Kramerja. Film je bil tako drugačen, da ga še v sedemdesetih niso povsem "porajtali", za mnoge je bil preprosto "prenapet in pretirano zapleten otroški film".
Noč lovca je bil dobesedno zaklet, za številne sodelavce kar poguben: Laughton ni nikoli več režiral, skladatelj Walter Schumann je umrl kmalu zatem, James Agee, povsem zapit avtor izvirnega scenarija, sicer slovit ameriški kritik in občasen scenarist (Afriška kraljica/The African Queen, 1951), pa ni dočakal niti premiere. Ali kakor je zapisal Laughtonov biograf Simon Callow: "Nihče od sodelavcev pri filmu nikoli ni ustvaril posebne kariere". Mitchum je kakopak izjema. Ta stoični monolit, najbolj podcenjen izmed vseh velikih igralcev, je s pridigarjem Harryjem Powellom ustvaril tako mrakobnega, zlobnega in podlega negativca, kot ga filmsko platno ne pozna. Različne biografije trdijo, da je Noč lovca verjetno edini film, kjer je Mitch sploh igral. Igralec, čigar izjava "našminkajte me, povejte mi tekst in pustite, da se sprehodim mimo kamere" je danes antologijska ter povsem odraža njegov prezir do sistema in ignoranco do kakršnega koli konkretnega angažmaja. Mitchum je v Noči lovca kolosalen, mešanica zlobnega in burlesknega karakterja, pridigar, ki ima na členkih obeh rok izpisano "love" in "hate" (zdaj veste, komu je Spike kradel za svoj Do the Right Thing, 1989), skratka lik, ki mu najdemo par le še v njegovem Maxu Cadyju iz Thompsonovega Rta strahu (Cape Fear, 1962).
Noč lovca kljub časom, v katerih je nastal, ne vsebuje nikakršne družbene refleksije; teme so elementarne, morala biblijska, skušnjava homerska. V kinematografskem smislu gre za čisto pošast iz pekla. Mitchum je stvor, ki je najgrozovitejši v svoji (navidezni) odsotnosti oziroma ko ga definira zgolj glas: ko v hiši išče otroka; ko ju ob reki spremlja na konju in prepeva srhljivo melodijo "Leaning, leaning", ko oblega hišo starke Rachel (Lilian Gish) in se gledalec ne zaveda, da je pravzaprav že v hiši! Gre za popolnega avdio-vizualnega zlikovca in enega najvplivnejših negativcev ameriškega filma, čigar klinično hladna eleganca je vplivala na vse zapomnljive in srhljive like žanra, od Marvinovega Walkerja v Čistini (Point Blank, 1967) do Hopkinsovega Hannibala.
Največja uganka Noči lovca je še vedno avtorstvo končne verzije scenarija. Podpisan je resda James Agee (kot avtor priredbe po romanu Davisa Grubba), vendar Laughton njegovega scenarija baje "ni niti odprl" (tako njegova žena). Zakaj? Agee, tedaj že povsem na psu z zdravjem, je v desetih tednih iz 200-stranskega romana ustvaril 350-stranski scenaristični špeh, menda monotono elegijo s poudarki na ameriški depresiji in življenju ob reki Ohio, kjer se zgodba odvija. Ko vidiš film, spoznaš, zakaj je Laughton Ageejev scenarij gladko zavrnil. Noč lovca, kot jo poznamo danes, z realnostjo nima nič; gre za izbruh slogovnega ekscesa brez primere, za noir pravljico s tako izrazitim chiaroscurom, da je verjetno obnemel sam Orson Welles. Ne brez razloga. Laughtonu je film posnel Stanley Cortez, mojster, odgovoren za fotografijo Veličastnih Ambersonovih (The Magnificent Ambersons, 1942), Wellesovega vizualno najimpresivnejšega filma. Tudi ekspresionizem ni daleč; poglejte samo interierje Willine (Shelley Winters) hiše, ostro zašiljene strope njene spalnice ali zunanjost skednja ob reki, kamor se zatečeta otroka. Kot bi gledal Murnauovega Nosferatuja (1921) ali Genuine (1920) Roberta Wieneja.
Ageejev izvirni scenarij je danes izgubljen, toda zgodovinarji so si (skorajda) enotni, da bi Agee - in Davis Grubb - lahko bistveno prispevala h kompleksnosti filma. Obžalujemo lahko pretirano črno-bela razmerja, ki se jih Laughton trmasto oklepa, in še posebej odsotnost latentne (pedofilske) vezi med Mitchumovim pridigarjem in dečkom Johnom, motiva, ki ga je Grubbov roman (dvoumno) vseboval.
A pustimo malenkosti, ostaja nam Laughtonova unikatna vizija, slogovna posebnost brez primere, ki jo bo Kinoteka zavrtela v najčistejši inačici, na pred časom restavrirani kopiji, ki je Noč lovca ob ponovni, omejeni distribuciji končno postavila na pravo mesto tudi v lastni domovini, znani po svojem vse prekratkem zgodovinskem spominu.
Simon Popek
