Premiera SOVRAŽNIKA LJUDSTVA Ibsena in Ivančića v režiji Ivice Buljana

Na odru ljubljanske Drame po natanko 120 letih ponovno Sovražnik ljudstva Henrika Ibsena, v priredbi Viktorja Ivančića in režiji Ivice Buljana. Sezono 2025/26 na Velikem odru SNG Drama Ljubljana nadaljujemo z uprizoritvijo drame Henrika Ibsena Sovražnik ljudstva v priredbi Viktorja Ivančića in režiji Ivice Buljana. V izvirni drami je temeljni konflikt javnega življenja razmerje med posameznikom in skupnostjo, v priredbi pa se to razmerje razpre znotraj družbe, ki resnico formalno dopušča, a jo obenem učinkovito razoroži – slišana je, vendar brez učinka. Premieri, ki bo v soboto, 28. februarja, bodo sledile prve ponovitve: 2., 3., 4., 23., 24., 25., 26. in 28. marca ob 19.30 ter 27. marca ob 18.00. V uprizoritvi igrajo članice in člani igralskega ansambla Drame: Marko Mandić, Pia Zemljič, Jure Henigman, Klemen Janežič, Benjamin Krnetić, Timon Šturbej in Matija Rozman ter gostujoča igralka Kaja Petrovič in gostujoči igralec Maks Dakskobler.

»Najnevarnejši sovražnik resnice in svobode med nami je trdna večina.«
Ivančićevo priredbo Ibsenove drame (Neprijatelj naroda) je iz hrvaščine prevedla Đurđa Strsoglavec; odrsko priredbo prevoda so oblikovali ustvarjalci uprizoritve. Avtorsko ekipo pod vodstvom režiserja Ivice Buljana sestavljajo: umetniški svetovalec Robert Waltl, dramaturginja Diana Koloini, lektor Arko, scenograf Aleksandar Denić, kostumografinja Ana Savić Gecan, skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar, oblikovalec svetlobe Sonda 13, oblikovalka videa Toni Soprano Meneglejte, oblikovalka maske Julija Gongina, asistentki kostumografinje Ana Janc in Hana Tavčar, študijska asistentka režiserja Roza Jurić, študijska asistentka dramaturginje Nika Šoštarič in študijski asistent oblikovalca svetlobe Marko Rengeo.

Henrik Ibsen je Sovražnika ljudstva napisal leta 1882, v času ostrih polemik o liberalizmu, demokraciji in javnosti; drama velja za eno najradikalnejših dram 19. stoletja. Nastala je dve desetletji pred Cankarjevo Za narodov blagor in je že tedaj razpirala vprašanja družbenih anomalij, moralne dvoličnosti in korupcije. Drama je za slovensko gledališče posebej pomembna tudi zaradi močnega vpliva na dramatiko Ivana Cankarja. V jedru Ibsenovega Sovražnika ljudstva je konflikt med posameznikom in večino, med resnico in politično pragmatiko. Ibsen je s skoraj sedemdesetimi uprizoritvami eden najpogosteje uprizarjanih dramatikov v slovenskem gledališču. Sovražnik ljudstva je bil na slovenskih profesionalnih odrih doslej uprizorjen štirikrat: premiera prve slovenske uprizoritve na odru Deželnega gledališča v Ljubljani v režiji Františka Lierja je bila 30. januarja 1906. Sledile so še tri uprizoritve: v Mariboru (1922), v Celju (1970) in nazadnje v Novi Gorici (2010). V priredbi Viktorja Ivančića in režiji Ivice Buljana konflikt, ki ga je v drami obravnaval Ibsen, ne dobi zgolj sodobnega konteksta, temveč razkrije drugačno logiko delovanja oblasti: ne gre več samo za spor med pogumnim posameznikom in zaslepljeno množico, temveč za vprašanje, kako sistem obvladuje tisto, kar ga ogroža. 

V majhnem mestu novo zdravilišče prinaša razvoj in gospodarsko blaginjo. Zdravnik v zdraviliškem kompleksu Thomas Stockmann (Marko Mandić) odkrije, da je voda v kopališču kontaminirana in nevarna za zdravje. Prepričan, da mora mesto kompleks nemudoma zapreti in sanirati vodovod, pride v konflikt z oblastjo. Na nasprotni strani stoji njegov brat Peter Stockmann (Jure Henigman), ki je župan in predsednik nadzornega sveta zdravilišča. Zanj pomeni zaprtje finančno katastrofo, politični škandal in izgubo ugleda. Thomasu sprva stojijo ob strani predstavniki lokalnega časopisa Ljudski poročevalec – urednik Hovstad (Benjamin Krnetić), novinar Billing (Timon Šturbej) in lastnik Aslaksen (Klemen Janežič), ki je tudi član mestnega sveta. Ko postane jasno, da razkritje ogroža njihove interese, podporo umaknejo. Na Thomasovi strani ostajajo in ga podpirajo žena Katarina Stockmann (Pia Zemljič), hči Petra Stockmann (Kaja Petrovič) ter prijatelj Horster (Maks Dakskobler). Dodatno razsežnost konflikta vpelje Morten Kill (Matija Rozman), Katarinin oče in poslovnež, ki v razkritju prepozna neposredno grožnjo lastnim finančnim interesom. Ko želi Thomas na javnem zborovanju predstaviti izsledke analize, se razprava sprevrže v glasovanje o njegovi lojalnosti mestu. Razglašen je za »sovražnika ljudstva«. Ostane brez službe in brez zaveznikov, a vztraja pri prepričanju, da je »najmočnejši človek na svetu tisti, ki je najbolj sam«. Resnica je znanstveno potrjena, vendar postane politično breme. Nihče ne zanika, da je voda onesnažena; zanika se zgolj potreba po ukrepih. Ibsenova drama je zato tudi ostra kritika demokratičnega mehanizma, kar povzamejo Stockmannove besede: »Najnevarnejši sovražnik resnice in svobode med nami je trdna večina.«

Viktor Ivančić, znameniti hrvaški novinar in vrhunski pisatelj, ki je bil tudi sam večkrat javno označen kot »sovražnik ljudstva«, Ibsenove drame ne aktualizira s površinskimi posodobitvami, temveč z analitičnim premikom perspektive: ne zanima ga mit o osamljenem junaku proti pokvarjeni množici, temveč vprašanje, kaj se zgodi z resnico v sistemu, ki jo zna sprejeti in prevesti v administrativni jezik ter jo s tem razgraditi. Ne gre zgolj za literarno adaptacijo, temveč za delo, ki izhaja iz izkušnje javnega delovanja in konflikta z oblastnimi strukturami. Boris Dežulović v gledališkem listu Ivančića opiše kot »vseživljenjskega žvižgača iz male poletne destinacije na evropski obali in certificiranega sovražnika svojega ljudstva«. Prav ta izkušnja javne stigmatizacije je ključna za razumevanje njegovega branja Ibsena. Kot zapiše Dežulović, Ivančić »popravljenega in predelanega Ibsena vrača Ibsenu«.

Režiser Ivica Buljan je za gledališki list uprizoritve povedal, da priredba »vstopa v Ibsena brez nostalgije in brez muzejske distance«. V ospredju ni več zgolj moralni pogum posameznika, temveč mehanizem, ki resnico absorbira. Resnica ni prepovedana; je dopuščena, obravnavana, arhivirana – in nato nevtralizirana. V tem se po Buljanovem mnenju razkrije razlika med Ibsenovo dramatizacijo konflikta in Ivančićevo analizo sistema: sodobne družbe ne temeljijo več predvsem na represiji, temveč na prilagoditvi, odlašanju in proceduralnosti. »[Thomas] Stockmann je figura resnice, ki pride prepozno – v sistemu, ki se je že naučil živeti z lastnimi protislovji.« Spopad med bratoma tako postane trk dveh racionalnosti – etične in sistemske. Thomas Stockmann ne propade zato, ker nima prav, temveč zato, ker verjame, da bo resnica sama po sebi proizvedla politično spremembo.

Dramaturginja in urednica gledališkega lista Diana Koloini v svojem članku razmišlja o sodobnih globalnih konfliktih med trajnostjo in ekonomijo. V drami obravnavana onesnažena voda ni več zgolj metafora, temveč stvarno dejstvo sveta, v katerem »so vsi viri naše politične povezanosti zastrupljeni«. Konflikt presega ekologijo; zadeva sam status resnice v javnem prostoru. Večina se ne oblikuje z argumentirano razpravo, temveč z manipulacijo. Zato se Stockmannova misel o »trdni večini« zdi srhljivo aktualna.

O avtorju priredbe: Viktor Ivančić, rojen v Sarajevu leta 1960, živi v Splitu, je hrvaški novinar, pisatelj in humorist, najbolj znan kot soustanovitelj in urednik satiričnega tednika Feral Tribune. Že kot študent elektrotehnike je objavljal prispevke v študentskem časopisu, leta 1984 pa je opustil študij in se posvetil profesionalnemu novinarstvu. Javnost je opozoril nase kot član skupine Viva Ludež, tria mladih humoristov – poleg Ivančića še Boris Dežulović in Predrag Lucić –, ki so pisali za humoristično prilogo splitskega časopisa Slobodna Dalmacija (Svobodna Dalmacija). Te tedenske priloge so se razvile v Feral Tribune, ki se je po tajkunskem prevzemu Slobodne Dalmacije leta 1993 in spremembi njene uredniške politike oziroma podreditvi uradni Tuđmanovi politiki osamosvojil in kot samostojen tednik izhajal do leta 2008. Legendarni tednik je izstopal z levičarsko usmerjenostjo, provokativnimi naslovnicami in izrazito kritičnim pristopom; kritiki pa so mu očitali neobjektivnost in žaljivost, proti njegovim novinarjem je bilo sproženih veliko sodnih postopkov. Že v prvem letu je hrvaška oblast proti časopisu nastopila s kontroverzno obtožbo pornografskosti, Ivančić sam je bil izpostavljen grožnjam s smrtjo in kmalu zatem mobiliziran v hrvaško vojsko, iz katere so ga odpustili po nizu protestov iz tujine. V Feral Tribune je Ivančić objavljal redne kolumne Bilježnica Robija K. (Beležnica Robija K.), ki jih piše tudi še danes, zbrane pa so bile objavljene v več knjigah. Odlikujejo jih satirični komentarji k pomembnim družbenim in političnim dogodkom, obravnavanim z očmi osnovnošolskega učenca. Ivančić piše tudi druge novinarske prispevke, najpomembnejši so zbrani v knjigah (nazadnje Poštena inteligencija /Novinarstvo i duh kapitalipse/, 2025). Poleg tega piše kratko prozo (zbirka pripovedk Radnici i seljaci /Delavci in kmetje/, 2014) in romane (Vita activa, 2005; Planinski zrak, 2009). Za svoje novinarsko delo je Ivančić prejel številne nagrade, med drugim nagrado Olofa Palmeja (1998), zlato golobico za mir (Golden Dove for Peace, 2007), ki jo podeljuje IRIAD (International Research Institute and Archive for Disarmament), in leta 2023 za življenjsko delo nagrado Otokarja Keršovanija, ki jo podeljuje Hrvaško novinarsko društvo.